Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

Gvatemala in Jezero Atitlan

Gvatemala je s svojimi trinajstimi milijoni prebivalcev, kar dvema oceanoma, gorovjem Sierra Madre ter z veliko vulkanskimi vrhovi ena izmed najbolj privlačnih držav Srednje Amerike. Pravi biser potovanja pa ponuja jezero Atitlan, ki leži na juguzahodu te države. Jezero se razprostira v premeru približno 12 kilometrov, leži pa nekje na jugu Gvatemale, približno tri ure vožnje od glavnega mesta. Jezero je pravzaprav z vodo napolnjen ugasli ognjenik. Ob jezeru živijo potomci Majev, imenovani Kaqchiquel in Tzutujil in še danes govorijo majevske dialekte, tako da je španski jezik šele na drugem mestu.

Vsebina

Prečkanje Mehiške meje in prihod v Gvatemalo

Do jezera Atitlan pa nismo prispeli iz glavnega mesta, temveč smo prestopili mejo z Gvatemalo kar iz Mehiške strani. V mestu San Cristobal, ki se nahaja na jugu Mehike smo se z eno izmed agencij dogovorili za prevoz do meje z Gvatemalo, prečkanje meje in tudi prevoz do jezera Atitlan v Gvatemali. To je sicer pomenilo malo višje stroške kot če bi potovali z lokalnimi avtobusi, vendar pa se tako pridobi ogromno časa, ki ga na potovanjih nikoli ni dovolj. Do prečudovitega jezera Atitlan v Gvatemali smo potrebovali kar dobrih devet ur vožnje z mini avtobusom, ki se imenuje shuttle. Vožnja z njim je bila udobna, saj smo imeli polurne postanke vsake dve ali tri ure. Potovali smo meseca julija, kar za Gvatemalo pomeni deževno dobo. Tako smo prispeli na jezero v vasico Panajachel v dežju, ki pa je na našo srečo kmalu ponehal. Vas Panajachel (domačini ji na kratko pravijo kar Pana) je bila v šestdesetih in sedemdesetih letih glavno središče ameriških hipijev, prav zaradi navala Američanov so vasico poimenovali kar Gringotenango oziroma kraj, kjer prebivajo gringosi oziroma tujci. Popularna je predvsem zaradi številnih gvatemalskih izdelkov, ki jih ponujajo prodajalci, prodajajo vse od nakita do barvnih oblek in visečih mrež. V večernih urah vas ponuja vse od žive glasbe, dobre hrane tako v restavracijah kot pri lokalcih, pa vse do barov, polnih prijaznih natakarjev in backpakerjev z vsega sveta, ponekod pa ob večerih postavijo tudi kakšen manjši kino. Glavna ulica Calle Santander je polna trgovin in restavracij in je prav popotniška. V vasi je možno obiskati tudi muzej Lacustre Atitlan, ki prikazuje zgodovino oziroma nastanek jezera Atitlan in njegove okolice, v njem pa si lahko ogledate tudi zbirko starodavnih majevskih ročnih izdelkov.

Ponavadi popotniki v vasi ostanejo le kakšen dan, tudi z nami je bilo tako, in že naslednji dan smo se z majhnim čolnom odpravili proti vasi na drugi strani jezera, imenovani San Pedro.

San Pedro

Pred leti je bila ta vas za popotnika še zelo nevarna, sedaj pa so se ljudje v vasi naučili, da lahko popotniki veliko pripomoremo k dobičkom njihovih trgovin. Tako se je v zadnjih parih letih število restavracij, turističnih agencij in barov zelo povečalo. Vas je znana predvsem po španskih šolah, kar nekaj jih je tu in ogromno število popotnikov, ki sem jih spoznala na poti (moram reči da kar večina izmed njih) se ustavi v tej ali sosednjih vaseh ob jezeru vsaj za tri tedne, da se učijo špansko. Še najbolj pogost, pa tudi najcenejši način učenja španščine je bivanje in učenje kar pri družinah.

Lokalni prevozi v vasi so predvsem mali tuk tuki, za dolge razdalje pa se uporabljajo pisani avtobusi, imenovani chicken busi. To so predelani ameriški šolski avtobusi, ki sicer navzven lepo izgledajo, vendar pa vozniki zaradi želje po večjem zaslužku natrpajo avtobus z več ljudmi kolikor je sedežev. Zaradi tega in prevelike hitrosti nesreče niso tuje. Seveda pa v vasici poleg vseh restavracij, barov in oblek ne manjka za popotnika zelo pomembne sestavine potovanja, vitaminov. Tako najrazličnejšega tropskega sadja ne manjka in prodajalke ga ponujajo že na daleč. Prav zanimiv se mi je zdel okrogel rdeč tropski sadež, podoben kaktusu, imenovan Rdeča Pitaja (pitaya), v tujini znana tudi pod imenom Dragon fruit. Sadež izvira iz Latinske Amerike, raste pa tudi v državah Jugovzhodne Azije. Lahko je tudi rumene barve, vendar je najbolj pogosta barva prav rdeča. Tudi vasica San Pedro je zanimiva za vse v večernih urah, ko so odprti bari in dobre restavracije. V zadnjih letih vedno več tujcev, od Američanov, Evropejcev in ostalih odpira tu restavracije in hotele. Zadnji dan ob jezeru sem spoznala Italijana iz Trsta, ki je prav tako tu odprl svojo restavracijo. Povedal mi je, da je prišel v Gvatemalo z namenom potovati, pa so mu ukradli potni list, na katerega je potem čakal kar tri mesece. V tem času je spoznal nekaj ljudi, ki so mu pomagali, da je najel lokal in se pričel sam preživljati.

Najbolj obiskani laguni ob jezeru sta laguna San Pedro in laguna San Marcos. San Marcos je raj za vse, ki so se odločili posvetiti duhovnosti. Na vsakem koraku so meditativni centri in razni masažni saloni. San Marcos je v veselje tudi vsem tisti, ki mesa ne jedo, saj ima večina restavracij vegetarijansko ponudbo. Predvsem je laguna zanimiva zato, ker je majhna in ravno zaradi tega tako prijetna, pa tudi voda za kopanje je na tej strani jezera čistejša.

Po vulkanu pa v terme

Jezero Atitlan obdajajo poleg lagun tudi trije neaktivni vulkani, najbližji je vulkan San Pedro, ki se vzpenja nad vasico San Pedro, kakšno uro ali več dlje od jezera pa se vzpenjata še dva malo višja vulkana, Toliman in Atitlan. Eden izmed glavnih ciljev našega obiska vasice San Pedro je bil ravno istoimenski vulkan San Pedro. Tako smo se naslednje jutro ob šestih zjutraj z dvema lokalnima vodičema, dvema mačetama, ter hrano in pijačo odpravili na osvojitev tega tri tisočaka. Bili smo prav zanimiva skupina, Slovenka, Avstralec, tri punce iz Anglije, dva Nemška turista in kot ponavadi v vseh državah, kjer sem dosedaj potovala, grupa Izraelcev, željnih norih dogodivščin. Izraelci imajo strog sistem vojske, po končani šoli morajo ženske služiti vojski dve leti, moški pa tri, ko odslužijo pa se vedno podajo na kakšno daljše potovanje, pravijo da zato, da se še malo naužijo življenja, preden si poiščejo službo.

Seveda smo popotniki osvajanje proti vrhu vulkana začeli zelo samozavestno, najprej smo se sprehodili skozi del vasi, da smo prišli na magistralno cesto, nekaj časa smo hodili kar po magistralni cesti navkreber, da smo prišli do točke, kjer je potrebno za ta nacionalni park plačati nekaj quetzalov. Potem smo začeli pot po ozki stezi, levo od nas so se že začeli prvi nasadi kave, pa tudi koruze. Kot večina srednjeameriških držav je tudi Gvatemala pretežno kmetijska, industrije praktično ni. Poljedelski zaščitni znak dežele je koruza, za katero je znano, da je bila glavna hrana Majev.

Pot na vulkan je po prvi uri postala že kar naporna, vsi mokri od potu smo glasno dihali po stezi navzgor, malo je tudi drselo, saj je prejšnjo noč deževalo. No, pa smo po dobrih treh urah le prišli do točke, kjer pogled navzdol na jezero Atitlan, vasice ob jezeru in ostala dva vulkana, ki sta se dvigala desno od nas, povzroči le široke nasmehe lačnih in prepotenih popotnikov. Imeli smo srečo, da smo lahko naredili kar nekaj lepih posnetkov, saj je deset minut zatem ko smo prišli na težko osvojeni vrh, jezero prekrila gosta megla in ni bilo možno videti prav nič.

Po vulkanu pa je priporočljivo, da se utrujen in premočen od uspelega trekinga najprej dobro naješ v lokalni restavraciji, potem pa se namočiš v termah. Gre za majhne betonirane bazene, kamor domačini natočijo vročo vodo in potem se počutiš kot prerojen. Po termah priporočajo masažo s toplimi kamni ali kakšno drugo masažo, lahko pa se osvežiš kar v hladnem, a osvežilnem jezeru, kar smo naredili tudi mi. In počutili smo se res odlično.

Malo bolj odmaknjena od jezera pa je še ena zanimiva vas, imenovana na kratko kar Chichi, ki v jeziku domačinov pomeni tržnico. Za prevozno sredstvo do te vasi smo zopet vzeli kar shuttle in se odpeljali od jezera po vijugasti cesti strmo navzgor v višave. Tako smo vozili v hrib vsaj dvajset minut in tako smo vsi vedeli, da gremo v višje in bolj mrzle kraje. Do vasi smo vsega skupaj vozili slabe dve ure. Pa smo prišli v dva tisoč sto metrov nadmorske višine visoko vas. Tam pa ni bilo mrzlo, ob deseti uri zjutraj je sonce že močno sijalo. Vas je poznana po največjem marketu v Gvatemali, ki se odvija dvakrat tedensko, vsak četrtek in vsako nedeljo. Tržnico v teh dneh dobesedno preplavijo domačini, ki pridejo nakupovat in prodajat iz ostalih vasi ali mest, potem pa smo tu še popotniki, ki še dodatno poskrbimo za gnečo. Na tržnici je možno dobiti praktično vse, rastline, zelenjavo in sadje, najrazličnejše pletenine, ki jih domačini naredijo sami (izdelava izdelka lahko traja tudi več mesecev, kasneje pa ga za majhen denar prodajo), lesene maske in druge lesene izdelke, keramiko, skratka, vse, kar ustvarijo s svojimi lastnimi rokami.

Kombinacija krščanstva in Majevskega spiritualizma

V vasi živijo prebivalci Mashenos, ki so znani predvsem po tem, da verujejo v krščansko religijo in so podvrženi njenim običajem ter prepričanjem. Prav zanimiv pa je market ob nedeljah, ko je videti privržence religij starodavnih Majev, ki imajo svoje obrede. Obredi se odvijajo pred približno štiristo let staro cerkvijo Santo Tomas (Sveti Tomaž). Tako je pred cerkvijo videti domačine, ki imajo procesije kot so jih imeli starodavni Maji. Možno je videti kako šamani svoje zavetnike nosijo na nosilnicah, okoli njih pa vrtijo posodo s kadilom. Okoli cerkve je bilo vse zakajeno, pred cerkvijo ob vratih sem na tleh videla tudi veliko sveč in rož, pa tudi pločevinke, iz katerih se je kadilo. Včasih kot darilo bogovom šamani ubijejo tudi piščanca. 

Sorodni članki

Rezervirajte oglede, zanimivosti in znamenitosti 10% ceneje

Prijava