Gvatemala je s svojimi trinajstimi milijoni prebivalcev, kar dvema oceanoma, gorovjem Sierra Madre ter z veliko vulkanskimi vrhovi ena izmed najbolj privlačnih držav Srednje Amerike. Pravi biser potovanja pa ponuja jezero Atitlan, ki leži na juguzahodu te države. Jezero se razprostira v premeru približno 12 kilometrov, leži pa nekje na jugu Gvatemale, približno tri ure vožnje od glavnega mesta. Jezero je pravzaprav z vodo napolnjen ugasli ognjenik. Ob jezeru živijo potomci Majev, imenovani Kaqchiquel in Tzutujil in še danes govorijo majevske dialekte, tako da je španski jezik šele na drugem mestu.
Do jezera Atitlan pa nismo prispeli iz glavnega mesta, temveč smo prestopili mejo z Gvatemalo kar iz Mehiške strani. V mestu San Cristobal, ki se nahaja na jugu Mehike smo se z eno izmed agencij dogovorili za prevoz do meje z Gvatemalo, prečkanje meje in tudi prevoz do jezera Atitlan v Gvatemali. To je sicer pomenilo malo višje stroške kot če bi potovali z lokalnimi avtobusi, vendar pa se tako pridobi ogromno časa, ki ga na potovanjih nikoli ni dovolj. Do prečudovitega jezera Atitlan v Gvatemali smo potrebovali kar dobrih devet ur vožnje z mini avtobusom, ki se imenuje shuttle. Vožnja z njim je bila udobna, saj smo imeli polurne postanke vsake dve ali tri ure. Potovali smo meseca julija, kar za Gvatemalo pomeni deževno dobo. Tako smo prispeli na jezero v vasico Panajachel v dežju, ki pa je na našo srečo kmalu ponehal. Vas Panajachel (domačini ji na kratko pravijo kar Pana) je bila v šestdesetih in sedemdesetih letih glavno središče ameriških hipijev, prav zaradi navala Američanov so vasico poimenovali kar Gringotenango oziroma kraj, kjer prebivajo gringosi oziroma tujci. Popularna je predvsem zaradi številnih gvatemalskih izdelkov, ki jih ponujajo prodajalci, prodajajo vse od nakita do barvnih oblek in visečih mrež. V večernih urah vas ponuja vse od žive glasbe, dobre hrane tako v restavracijah kot pri lokalcih, pa vse do barov, polnih prijaznih natakarjev in backpakerjev z vsega sveta, ponekod pa ob večerih postavijo tudi kakšen manjši kino. Glavna ulica Calle Santander je polna trgovin in restavracij in je prav popotniška. V vasi je možno obiskati tudi muzej Lacustre Atitlan, ki prikazuje zgodovino oziroma nastanek jezera Atitlan in njegove okolice, v njem pa si lahko ogledate tudi zbirko starodavnih majevskih ročnih izdelkov.
Ponavadi popotniki v vasi ostanejo le kakšen dan, tudi z nami je bilo tako, in že naslednji dan smo se z majhnim čolnom odpravili proti vasi na drugi strani jezera, imenovani San Pedro.
Lokalni prevozi v vasi so predvsem mali tuk tuki, za dolge razdalje pa se uporabljajo pisani avtobusi, imenovani chicken busi. To so predelani ameriški šolski avtobusi, ki sicer navzven lepo izgledajo, vendar pa vozniki zaradi želje po večjem zaslužku natrpajo avtobus z več ljudmi kolikor je sedežev. Zaradi tega in prevelike hitrosti nesreče niso tuje. Seveda pa v vasici poleg vseh restavracij, barov in oblek ne manjka za popotnika zelo pomembne sestavine potovanja, vitaminov. Tako najrazličnejšega tropskega sadja ne manjka in prodajalke ga ponujajo že na daleč. Prav zanimiv se mi je zdel okrogel rdeč tropski sadež, podoben kaktusu, imenovan Rdeča Pitaja (pitaya), v tujini znana tudi pod imenom Dragon fruit. Sadež izvira iz Latinske Amerike, raste pa tudi v državah Jugovzhodne Azije. Lahko je tudi rumene barve, vendar je najbolj pogosta barva prav rdeča. Tudi vasica San Pedro je zanimiva za vse v večernih urah, ko so odprti bari in dobre restavracije. V zadnjih letih vedno več tujcev, od Američanov, Evropejcev in ostalih odpira tu restavracije in hotele. Zadnji dan ob jezeru sem spoznala Italijana iz Trsta, ki je prav tako tu odprl svojo restavracijo. Povedal mi je, da je prišel v Gvatemalo z namenom potovati, pa so mu ukradli potni list, na katerega je potem čakal kar tri mesece. V tem času je spoznal nekaj ljudi, ki so mu pomagali, da je najel lokal in se pričel sam preživljati.
Najbolj obiskani laguni ob jezeru sta laguna San Pedro in laguna San Marcos. San Marcos je raj za vse, ki so se odločili posvetiti duhovnosti. Na vsakem koraku so meditativni centri in razni masažni saloni. San Marcos je v veselje tudi vsem tisti, ki mesa ne jedo, saj ima večina restavracij vegetarijansko ponudbo. Predvsem je laguna zanimiva zato, ker je majhna in ravno zaradi tega tako prijetna, pa tudi voda za kopanje je na tej strani jezera čistejša.
Seveda smo popotniki osvajanje proti vrhu vulkana začeli zelo samozavestno, najprej smo se sprehodili skozi del vasi, da smo prišli na magistralno cesto, nekaj časa smo hodili kar po magistralni cesti navkreber, da smo prišli do točke, kjer je potrebno za ta nacionalni park plačati nekaj quetzalov. Potem smo začeli pot po ozki stezi, levo od nas so se že začeli prvi nasadi kave, pa tudi koruze. Kot večina srednjeameriških držav je tudi Gvatemala pretežno kmetijska, industrije praktično ni. Poljedelski zaščitni znak dežele je koruza, za katero je znano, da je bila glavna hrana Majev.
Pot na vulkan je po prvi uri postala že kar naporna, vsi mokri od potu smo glasno dihali po stezi navzgor, malo je tudi drselo, saj je prejšnjo noč deževalo. No, pa smo po dobrih treh urah le prišli do točke, kjer pogled navzdol na jezero Atitlan, vasice ob jezeru in ostala dva vulkana, ki sta se dvigala desno od nas, povzroči le široke nasmehe lačnih in prepotenih popotnikov. Imeli smo srečo, da smo lahko naredili kar nekaj lepih posnetkov, saj je deset minut zatem ko smo prišli na težko osvojeni vrh, jezero prekrila gosta megla in ni bilo možno videti prav nič.
Po vulkanu pa je priporočljivo, da se utrujen in premočen od uspelega trekinga najprej dobro naješ v lokalni restavraciji, potem pa se namočiš v termah. Gre za majhne betonirane bazene, kamor domačini natočijo vročo vodo in potem se počutiš kot prerojen. Po termah priporočajo masažo s toplimi kamni ali kakšno drugo masažo, lahko pa se osvežiš kar v hladnem, a osvežilnem jezeru, kar smo naredili tudi mi. In počutili smo se res odlično.