Za začetek nekaj besed o Maleziji
Malezija, bivša britanska kolonija, je razdeljena na dve zemljepisni območji, ki ju ločuje južno Kitajsko morje in sta medsebojno oddaljeni približno 650 km. Vzhodna Malezija se nahaja na otoku Borneo in je že sama po sebi zelo zanimiva destinacija. Potrebno je kar nekaj časa, da si ogledaš vse lepote, ki jih ponuja. Kraj z bogato kulturno dediščino, čudovitimi peščenimi plažami, bujnimi tropskimi gozdovi in odlično azijsko kuhinjo. Otoški del je razdeljen na dve zvezni državici Sabah in Sarawak, ki turistu dobro približata pristno življenje starih Malezijcev. Sta zelo redko naseljeni, saj tu živi le petina prebivalstva te države. Med njimi nekateri še vedno živijo v tako imenovanih »long hauses« in če si le dovolj avanturist, se lahko tudi sam odločiš za noč v teh dolgih hišah v družbi domačinov. Celinski ali zahodni del države pa ima žal že malo več pridiha hitrega življenja, ki ga poznamo tudi v Evropi. Je ekonomsko, finančno, trgovsko in politično močno razvit in sodoben. Celinski del države je gosteje naseljen na zahodnem delu, kar pa je posledica evropskih kolonij.
Malezija ima zelo raznoliko narodnostno sestavo. Največja narodnostna skupina so Malajci, ki so v 15. stol. prevzeli islam in govorijo malajski jezik. Po letu 1980 so se množično priseljevali Kitajci kot trgovci in delavci v rudnikih ter Indijci kot delavci na plantažah kavčukovca.
Malezija ima tropsko podnebje z visokimi temperaturami in veliko zračno vlažnost. Na zahodni obali celinske Malezije traja deževna doba od septembra do decembra, na njeni vzhodni obali in v vzhodni Maleziji pa od oktobra do februarja. Vzhodna Malezija ima tudi eno najbolj raznovrstnih ptičjih populacij na svetu, med večjimi živalmi pa tu živijo sloni, nosorogi, leopardi, tigri, orangutani in giboni. Prav divje živali, višavja, deževni gozdovi, ugodno podnebje in lepe plaže na polotoški obali privabljajo milijone turistov. V vzhodni Maleziji še vedno prevladujejo tropski pragozdovi, ki so med največjimi in najstarejšimi na svetu. Krčenje gozdov je glavni okoljski problem države, sečnja lesa pa ena njenih najpomembnejših dejavnosti.
Gospodarski pomen malezijskega kmetijstva se zmanjšuje, čeprav še vedno zaposluje približno 18 odstotkov delovne sile. Velik del kmetovalcev obdeluje lastna majhna zemljišča. Glavni prehranski pridelek je riž, ki pa ga za domače potrebe ne pridelujejo dovolj, zato ga morajo uvažati. Izvozno usmerjeno je kmetovanje na velikih plantažah, kjer gojijo čajevec, tropsko sadno drevje, sladkorni trs, kakavovec in kavčukovec. Malezija je ena od desetih največjih svetovnih izvoznic kakava. Vedno bolj pa se lastniki plantaž odločajo za oljno palmo, ki jo je mogoče gojiti in obirati strojno. Torej se tudi tukaj že čuti vpliv modernega življenja.
Potep
Tokrat se na pot nisem odpravila sama, ampak s prijateljem. Do najinega cilja Kota Kinabalu, ki se nahaja na severu otoka Borneo in je glavno mesto pokrajine Sabah, sva potrebovala celih 30 ur. Vendar so nama v težkem pričakovanju novih izkušenj in dogodivščin te ure kar hitro minile. Pot sva začela na Dunaju proti Dohi, nadaljevala proti Kuala Lumpurju in nato z notranjim letom proti Kota Kinabalu.
Potepu po otoku Borneo sva namenila sedem dni, za kar se je čez čas izkazalo, da je vsekakor premalo časa za ogled vseh lepot, ki jih ponujata Sabah in Sarawak. Torej dodaten razlog za ponovni obisk te dežele. Zaradi pomanjkanja časa sva se odločila, da najino raziskovanje prepustiva izkušenim. Pred dvema letoma sem v Egiptu spoznala gospo Bessie iz Malezije, ki je članica izvršnega odbora malezijske hostelske organizacije (Malaysian Youth Hostels Association) in jo prosila za pomoč. Vabim vas na ogled njihove spletne strani www.hi-malaysia.org.my/v5/. Bessie nama je na tem potovanju zelo veliko pomagala. Zahvaljujeva se ji za ves trud in širokosrčnost.
V mesto Kota Kinabalu sva prispela v večernih urah, kjer naju je na letališču že čakal prevoz do hotela. Utrujena od poti sva se hitro odpravila v posteljo, vendar po slabi uri ugotovila, da zaradi 8-urne razlike ne bo tako lahko zaspati. Ko so najine oči le postale utrujene, je zvok budilke že neusmiljeno zvonil in najino raziskovanje se je pričelo. Po obilnem zajtrku in prvih poznavanjih njihovih prehranskih navad naju je pred hotelom čakal avtobus. V družbi ostalih popotnikov sva se odpravila proti veličastni gori Kinabalu, ki je visoka kar 4.095 m in ima enega najvišjih vrhov v jugovzhodni Aziji. Je najpomembnejša atrakcija nacionalnega parka Kinabalu, ki ga prekriva gosta džungla, z največjo zbirko rastlinja. Na sam vrh te gore se nisva podala, saj za ta podvig potrebuješ vsaj tri dni, kar pa nama časovno ni ustrezalo. Sama vožnja je trajala 2, 5 ure z vmesnim postankom v mestecu Nebalu, kjer smo si privoščili sveže sadje in občudovali ročne spretnosti domačinov. Ponujal se nam je tudi pogled na veličastno goro, vendar je bila zaradi gostega oblaka slabo vidna.
Ena glavnih atrakcij tega parka je velika roža, z imenom Rafflesia. Uvrščajo jo med največje zaščitene rože na svetu. Ima velik rdečkast cvet brez stebla, včasih težak tudi do 10 kg, ki oddaja zelo neprijeten vonj po gnilem mesu. Moraš imeti veliko srečo, da si jo lahko ogledaš v vsej tej veličini.
Pot smo nadaljevali proti Poring Hot Springu. Naravno zdravilno kopališče na prostem, urejeno v kitajskem stilu, s svojim zdravilnim vrelcem privablja ljudi z vsega sveta. Kopališče je bilo zelo živahno, polno ljudi in otrok, zato smo si ga samo ogledali in nadaljevali po pešpoti do visečega mostu med vrhovi gromozanskih dreves. Sprehajanje po visečem mostu iz vrvi je bilo zelo razburljivo in je v marsikom vzbudilo dvom, ali bi sploh nadaljeval pot. Zibanje nad bujnim tropskim gozdom je nudilo veliko smeha in vriskanja. Kljub temu da si dopoveduješ, da je most varen, je v tebi vseeno delček strahu, ki povzroči, da je vse skupaj še bolj zanimivo in nepozabno. Hitro smo se razšli in vsak zase je začel z raziskovanjem neokrnjene narave. Nastalo je nekaj čudovitih posnetkov.
Z avtobusom smo se odpravili nazaj proti mestu. Ker sva bila utrujena od poti in neprespane noči, naju je prijetno pozibavanje avtobusa hitro uspavalo. Prebudil naju je dež, ki je neusmiljeno trkal na okna avtobusa in močil mimobežečo pokrajino. Zadovoljna, ker sva bila na varnem, sva le še globlje potonila v spanec.
Do mesta se je dež že pomiril in odločila sva se za večerni potep. Ker sva bila zelo lačna, sva si izbrala eno izmed tamkajšnjih restavracij in se pošteno najedla kitajskih dobrot. Spoznala sva, da v teh krajih ne bova lačna, saj slavijo po zelo okusni in kvalitetni hrani. Ljudje jedo od petkrat do šestkrat na dan, uživajo ob hrani in se ji popolnoma posvetijo. Na podeželju ne boš srečal debelih ljudi, saj je njihova hrana zelo zdrava in hranilna brez pretiranih maščob in nam znanih E-jev. Po obilni večerji je sledil potep po mestecu in ogled nočnega marketa. Market je bil poln nakita in drobnarij, idealen prostor za nakup spominkov. V primerjavi z drugimi deželami, kot sta Egipt ali Tunis, so tukaj ljudje zelo nevsiljivi. Seveda so veseli, če kupiš kakšen njihov izdelek, vendar ti pustijo, da se sam odločiš za nakup. Ob nakupu izdelka ti naklonijo posebno hvaležnost. Odpravila sva se proti hotelu, da si spočijeva najine utrujene noge, ki so ves dan pridno skakljale naokoli. Ker nama je urna sprememba še vedno delala preglavice, sva si pred spanjem pripravila načrt za naslednji dan.
Takoj po zajtrku sva se s taksijem odpravila do bližnjega pristanišča in se s čolnom zapeljala proti Tunku Abdul Rahman parku, ki je bil oddaljen le 20 min od mesta Kota Kinabalu. Sestavljen je iz petih otokov, ki jih obliva topla voda z bogatim morskim življem. Idealno mesto za plavanje in potapljanje. Odločila sva se za manjši otok Sapi, prekrit z bujnim tropskim gozdom. Po kratki vožnji z motornim čolnom sva z rešilnim jopičem in vsak s svojo masko prispela do prekrasnih plaž. Čakale so naju pisane ribice vseh mogočih barv. Z masko na glavi sva se spustila med njih in si jih ogledovala z velikimi očmi. V njihovi veličini se počutiš zelo majhnega. Tu pa tam te katera celo malo uščipne, kar je na začetku zelo nenavadno in potrebuješ nekaj minut, da se jih navadiš. Ko je zanimanje za čofotanje po vodi upadlo, sva se sama odpravila v džunglo in se podala po ozki poti z upanjem, da srečava kakšno zanimivo žival. Že po nekaj metrih sva naletela na velikega legvana, ki naju ni bil vesel in je kar hitro izginil nazaj v grmičevje. Ugotovila sva, da moraš biti zelo tih, pozoren in potrpežljiv, če si res želiš srečanje s kakšnim plazilcem. Ker je vlaga znotraj džungle izredno visoka, sva hitro začutila kapljice na svojem telesu in majhne nagajive komarje, ki so naju neusmiljeno pikali. Že po nekaj minutah sva uporabila sredstvo proti komarjem, ki naju je tudi kasneje ves čas spremljalo na potovanju. Po dolgem pohodu sva prispela na drugo stran otoka, kjer naju je pričakala divja plaža, obložena z ogromnimi kamni. Prostor, kjer se hrup ljudi izgubi in ostane le zvok vode, ki udarja ob kamenje. Prijetna sprostitev in priložnost, da se napolniš s pozitivno energijo. Ko sva se vrnila, sva naletela na tri velike legvane, ki so se elegantno sprehajali in iskali hrano. Z malo pridiha strahu sva se jim približala in jih lovila v objektiv fotoaparata. Za domačine je bilo to vsakdanje doživetje in bilo jih je prav zanimivo opazovati, ko so se brez strahu sprehajali med njimi. Počasi sva zapustila otok, ostali pa so nama lepi spomini.
Sonce je bilo visoko, vročina nevzdržna, pred nama pa še polovica dneva, ki sva ga namenila potepu po mestu in iskanju marketa. Peš sva se podala proti centru mesta. Bližje sva bila mestu, bolj pestro je bilo na ulicah. Z zemljevidom v roki sva se počasi približevala marketu. Kar naenkrat sva se znašla pred veliko restavracijo, kjer so viseli zlato-rjavo zapečeni piščanci in kjer so se hrustljavi ražnjiči, polni arome ognja, sukali pod prsti starejšega gospoda. Ob tem pogledu se je zaslišal zvok praznega trebuščka in ni bilo več poti nazaj ... Sita in z nasmehom na obrazu sva nadaljevala pot proti cilju. Ogromen market, poln prijaznih ljudi, živahnih barv, eksotičnega sadja in zelenjave, obdan z vonjem smrdečega duriana. Sadež, ki se ga drži vzdevek: Smell like hell, taste like heaven. In res je tako. Vsak s svojim fotoaparatom sva stala sredi marketa in brez beseda pritiskala na najin sprožilec. Toliko lepih motivov je bilo pred nama kot še nikoli. Gospa z otrokom v naročju, obdana s tropskim sadežem; gospod s starinsko tehtnico, ki je pri nas že zdavnaj šla v pozabo, njemu pa še vedno služi pri prodaji zelenjave; ribič z upanjem, da bo prodal čim več svežih rib; gospodična, pokrita s črno ruto, prebira živordeče čilije; skupina majhnih deklic, ki veselo poskakujejo pred objektivom fotoaparata; deček, ki si želi pozornosti. Motiv za motivom, vonj za vonjem te popelje v nepozaben svet prijaznih, dobrosrčnih in odprtih ljudi. Tu bi lahko sedel ure in ure in opazoval ta čudovita bitja ter se spraševal, kaj je boljše: tempo življenja, ki ga poznamo, ali sproščeno in umirjeno življenje teh ljudi.
Zaradi zgodnjega leta proti mestu Miri sva se zbudila v zgodnjih jutranjih urah. V prepričanju, da sva komaj zatisnila oči, sva se hitro sprijaznila, da je ura 5. 00 in da naju letalo ne bo čakalo. Zapuščala sva pokrajino Sabah in se počasi spustila do pokrajine Sarawak v največje mesto Kuching. Do samega mesta Kuching je zelo dolga pot, zato sva se odločila za postanek v mestu Niah in si ogledala enega izmed manjših nacionalnih parkov z nekaterimi zelo nenavadnimi atrakcijami.
Razdalje med tamkajšnjimi kraji so zelo velike. Povezave so slabe, ponekod celo ne- prehodne, zato je letalo osnovno prevozno sredstvo. Na letališču imaš občutek, kot da si na avtobusni postaji. Čakal naju je zelo kratek polet, nato pa dvodnevna pustolovščina v družbi simpatičnega Paula, ki se že dolgo let ukvarja s turizmom in vodenjem turističnih skupin. Pri svojem delu je zelo profesionalen in lahko si vesel, če si te kraje ogledaš v njegovem spremstvu . Natančno ti predstavi deželo, življenje ljudi, njihove navade in te veliko nauči. Ko sva prispela v mesto Miri, naju je že nestrpno čakal na letališču. S kombijem smo se odpeljali na zajtrk in se bolje spoznali. Zelo hitro sva ugotovila, da bosta naslednja dva dneva razburljiva in zanimiva. Sledila je ura in pol vožnje ob sproščujočem klepetu in stotih vprašanjih, ki sva jih zastavila Paulu. Ste vedeli, da poznamo dve vrsti riža, tistega, ki raste v vodi in tistega, ki raste na hribih. Ste vedeli, da se palmovo olje uporablja tudi kot bio olje za pogonske motorje, vse to in še več sva izvedela od najinega simpatičnega vodiča, ki je bil kot knjiga za najina vprašanja. Med potjo smo se ustavili ob cestnih stojnicah, kje so stare ženičke prodajale sadje. Razposajene so nama polnile vrečke s slastnim sadjem in se ponosno slikale v najini družbi. Poskusila sva tudi smrdeči durian, ki je bil zanimivega okusa.
Počasi smo se približevali nacionalnemu parku Niah in iz daljave se je že iskrila visoka gora z veliko kraško jamo, znana po nabiranju ptičjih gnezd (Swiftlet) in iztrebkov netopirjev. Prispeli smo do naselja hišic znotraj nacionalnega parka, kjer smo kasneje preživeli noč. Zaradi visoke vročine je bilo opaziti zelo malo ljudi. Nam vročina ni povzročala preglavic, zato smo se kar takoj odpravili na pot, ki vodi do svetovno znane jame, ki sicer ni največja, je pa zagotovo ena najlepših. V udobnih oblačilih, oprtani z veliko količino vode in seveda z največjim objektivom na fotoaparatu, smo s čolničkom prečkali reko in pot nadaljevali po peš stezi skozi zelenje azijskega gozda. Glasovi divjih ptic so nas popeljali v čaroben svet divjine. Spremljali so nas metuljčki, ko so nemirno letali mimo nas, opazovali smo majhna bitja, ki zaradi svoje varnosti spreminjajo barvo telesa in seveda veliko majhnih žuželk. Srečali smo nabiralce netopirjevih iztrebkov (guano), ki jih uporabljajo kot gnojilo. Na svojih ramenih so imeli od 80 do 100 kg težke iztrebke. Za njimi se je širil zatohel vonj jame, ki smo se ji počasi približevali. Po nekaj kilometrih hoje smo le prispeli do vhoda, kjer so že pred 40.000 leti živeli ljudje. S svojo veličastnostjo nas je sprejela k sebi in nas popeljala v svet netopirjev in ptic, znanih pod imenom Swiftlet. Svetilke so se prižgale in hoja po zatohli jami se je začela. Po nekaj strmih spustih in dvigih sva kaj hitro ugotovila, da nismo sami. Zvok ljudi se je izgubljal v odmevih. Paul nama je razložil, da so to ljudje, ki tukaj nabirajo gnezda ptic. Gnezda, ki so zelo cenjena v njihovi medicini. Nahajajo se na stropih jame in so dostopna le preko visečih vrvi, ki so gosto razvrščene znotraj jame. Izurjeni nabiralci se brez dodatne opreme dvigajo in spuščajo po teh vrveh. Da pridobijo na času, se ob koncu svojega dela ne vračajo nazaj v vas, temveč noč preživijo kar znotraj jame v družbi kričečih netopirjev. Druge izbire nimajo, saj jim je to edini vir dohodka. Prešinila me je misel: Rada imam svoje delo in svoje stanovanje! Medtem ko so nad nami spali viseči netopirji, smo se spuščali do predela jame, kamor svetlobni žarki nimajo več vstopa. Za trenutek smo obstali, ugasnili luči in občutili strah čiste teme. Nič kaj prijetno, zato sem bila zelo vesela, ko sem na drugi strani zopet zagledala svetlobo. Prva jama je bila za nami, sledila je še kratka pot do druge jame, kjer je možen ogled jamskih poslikav izpred mnogih let. Preko velike ograje, ki ščiti pred radovednimi turisti, smo jih občudovali in si v njihovi družbi vzeli čas za malico. Počasi smo se vrnili in si privoščili popoldanski počitek. Zvok divjine naju je prebudil, ko sva bila že pošteno lačna. Zapeljali smo se do bližnje vasice in dan zaključili ob prijetnem klepetu in obilni azijski večerji.
