Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

V objemu tišine – Pleterje

Le nekaj kilometrov, od nekoč glavne prometne poti, ki vodi skozi najmanjše mesto v Sloveniji, ležeče na otočku sredi reke Krke – Kostanjevico na Krki, preko mesta dolenjskega petelina - Šentjerneja, v mesto situl – Novo mesto, se nahaja skrbno urejeno vinogradniško območje, prežeto s sveto energijo ter ovito v tančico skrivnosti.

Vsebina
Tam, kjer se končajo še zadnje hiše v vasici Šmarje, kjer Podgorjanska vinska cesta močno zavije v desno, na ravninski del pobočja Pleterskega hriba ter se začne vzpenjati proti zahodu, kjer oko doseže le še sadovnjake in vinograde, ki se sončijo na ravnicah pod Gorjanci in kjer človeško dušo objemajo mogočna, nekaj stoletij stara drevesa, tam prebiva Kartuzijanski samostan Pleterje, po latinsko imenovan 'Domus sanctissimae Trinitatis', kakor je bilo zapisano že v srednjeveških listinah. Že sam sprehod, od parkirišča ob potočku, kjer je potrebno pustiti svoje prevozno sredstvo ter se peš odpravit za nekaj stoletij nazaj v preteklost, skozi lipov drevored ob mogočnem obzidju, ki varuje posest samostana, v nas vzbudi nekakšno mistično vzdušje, ki kar vabi, da bi meniško življenje pobližje spoznali.

Kakor vsi samostani na našem ozemlju, ima tudi Pleterska, četrta kartuzija po vrsti ter hkrati zadnja ustanovljena kartuzija na slovenskem, svojo viharno in zanimivo zgodovino. Daljnega leta 1403 jo je ustanovil grof Herman II. Celjski, kot svoje poslednje počivališče ter jo z listino ovekovečil leta 1407, ob koncu gradnje samostana in kapele. Samostan je sicer svojo končno obliko doživel šele leta 1410, ko so bile Pleterje tudi pravno vključene v red. Celoten  arhitekturni kompleks samostana obsega staro kartuzijo, od katere so se ohranili stara gotska cerkve Svete Trojice, ki stoji tik ob križnem hodniku in katere gradnja je potekala hkrati z gradnjo samostana ter je bila dokončana leta 1420, nadstropna zakristija ter ostanki križnega hodnika z delom kapiteljskega trakta in refektorija, in novo kartuzijo z drevoredom ter vsemi pripadajočimi poslopji, ki pa so za obiskovalce še vedno nedostopni. Sodelovanje celjskih grofov pri delovanju in razvoju kartuzije je imelo veliko vlogo pri rasti te ustanove, kar med drugim priča tudi podatek, da so Hermana II. Celjskega resnično pokopali v samostanu, in sicer pod stopnicami glavnega oltarja cerkve, s čimer so mu kartuzijani izkazali največjo možno čast.

Vendar pa, ni minilo še niti dobrega pol stoletja po ustanovitvi, ko so se že začeli težki časi za samostan ter tako otežili njegov razvoj. Smrt zadnjega potomca rodu celjskih grofov, Ulrika II., leta 1456, je povzročila počasno zamiranje kartuzije v Pleterjah, saj so, zaradi težav z naslednikom, celjski grofje propadli. K temu so v veliki meri pripomogli tudi številni turški vpadi, katerim se Pleterje niso mogle izogniti zaradi lege ob prometni poti, izgube posestvi in visoke dajatve pa so pregnale večje število redovnikov. Ob vnovičnem napadu, okrog leta 1471, je vojska z Vzhoda požgala samostanska poslopja, opustošila posesti ter pobila ali odpeljala redovnike za podložnike. Kartuzijo so nato kmalu po napadu obnovili ter celotno poslopje ogradili z visokim obzidjem, ki je ohranjeno še danes.

V zadnjih dveh desetletjih 16. stoletja so se na področju kartuzije pričele naseljevati skupine ljudi, predvsem srbskega, hrvaškega in vlaškega porekla, imenovane Uskoki, ki so zaradi vdorov Turkov zavetje poiskale v tujini. Z njihovim prihodom se je tako samostanska posest še dodatno zmanjšala. Propadanje se je nadaljevalo vse do leta 1595, dokler kartuzije pod svoje okrilje niso vzeli jezuiti, moški pripadniki rimskokatoliške cerkve, pod vodstvom Ignacija Lojolskega. S tem je delovanje kartuzijanov za dolga leta poniknilo ter šele leta 1899 ponovno zaživelo v prvotni obliki. Kartuzijanski red, ki je tedaj že bil v zasebni lasti, je odkupil kartuzijo ter jo v celoti prenovil. Ko je že vse dišalo po miru in spokojnosti v novem stoletju, so med drugo svetovno vojno, leta 1943, partizani napadli samostan in požgali večino redovniški celic.

Meniški bratje, imenovani ' Bratje-laiki', še danes živijo v okviru kartuzije samotarsko življenje, tako kot nekoč, le da se je njihovo število zreduciralo na okrog deset menihov. Vsak od bratov in patrov opravlja točno določeno delo, ki mu je bilo zaupano. Približno sedem ur na dan, vsak zase in v tišini, opravljajo različna ročna dela. Življenje brata je tako naravnano k popolni povezanosti in združenosti z Bogom. S pomočjo milosti in predanosti svojemu poklicu naj bi si z vsem srcem prizadevali ohranjati trajen spomin na Boga, bodisi v osami, bodisi v delu. Njihova domovanja – enostanovanjske celice, so zelo skromna in preprosta, razdeljena na dva dela, namenjena spanju ter duhovnosti. Tudi hrana je skromna, ki pa je skrbno pripravljena. Na njihovem jedilniku ni mesa, razen rib, ki jih gojijo sami v bližnjih potokih. Enkrat tedensko, navadno ob petkih, preživijo tisti bratje, ki to želijo, dan le ob kruhu in vodi ter tako 'abstinirajo'. V času posta in adventa pa jedo le enkrat na dan in se hkrati odrečejo tudi mlečnim izdelkom.

Za pridružitev vsakršni skupnosti je potrebno nemalo poguma, prav tako tudi za vstop v samostan, kamor se možje podajo brez vnaprej zagotovljenega lastnega zadovoljstva in sreče - razen te, ki jo daje vera. Vsak kandidat, ki se želi pridružiti samostanu, mora v osnovi biti veren katoličan z urejenim verskim življenjem in vsaj osnovno versko izobražen. Pripravljen mora biti tako psihično kot fizično na nadaljnje samotarsko življenje. Eden najpomembnejših pogojev za vstop v skupnost pa je, da mora vsak posameznik Boga ljubiti bolj kot sebe, šele nato se lahko pod vodstvom magistra novincev preizkusi v življenju meniškega brata. Kartuzijanski red je sestavljen iz generalnega kapitlja, ki je na čelu reda, na katerem se zberejo vsaki dve leti vsi priorji. Izven generalnega kapitlja vodi red general, ki ga izvoli skupnost Velike kartuzije in ki je obenem tudi njen prior. Skupnosti v posameznih hišah si prav tako same izvolijo svojega priorja.

Ker meniški bratje preživijo večino svojega meniškega življenja v celicah, v tišini in osami, jim liturgija predstavlja skoraj edini vir družbe. Ob delavnih dneh, kadar zazvoni k molitvi, se vsi menihi zberejo v cerkvi trikrat na dan. Ponoči k jutranjicam in hvalnicam, ki skupaj trajajo tudi do tri ure, zjutraj k zborni maši ter popolne k večernicam. Zborna liturgija vedno poteka v latinščini ob petju, brez vsakršne instrumentalne spremljave. Skupni molitvi nato sledi molitev v samoti, ko si menihi prizadevajo k združitvi z Bogom. Bratstvo pride v večji meri do izraza ob koncu tedna, v nedeljo ter ob slovesnih praznikih. Takrat menihi mašujejo skupaj v cerkvi ter med kosilom v refektoriju, ko eden od bratov glasno bere duhovna besedila. Enkrat mesečno pa imajo bratje v klavstru na voljo daljši sprehod, v parih, zunaj samostanskega obzidja, kjer hodijo menjaje, da lahko vsak izmed bratov govori z vsakim. Razen teh sprehodov in drugih nujnih primerov, kot je obisk zdravnika, menihi nikoli ne zapustijo samostanskega območja. Tudi obiski staršev in sorodnikov so omejeni le na en obisk letno, in še to največ za dva dni skupaj.

Ko počasi zapuščamo samostansko dvorišče, napolnjeni z močno energijo, ki se preliva v nas izza debelih zidov preteklosti, se nenamerno ustavimo, pogledamo še enkrat nazaj čez ramo proti težkim vratom kartuzije ter se zamislimo, kako je življenje lahko čudovit izziv, prepleten z neštetimi vzponi in padci, trenutki sreče in žalosti, tako v samoti kot tudi v družbi, če si le dopustimo biti to kar smo in kar si želimo postati. Pa naj bo to življenje med tisočero množico ljudi onstran zidov samostana, ki brezglavo hiti po svetu ter se ne zmeni več za občutke bližnjega in se ozira le na lasten uspeh in sijaj ali pa preprosto življenje nekje v objemu tišine in narave, v osami, daleč stran od družbe in tehnologije, v duhu, kakršnega so poznali že nekaj stoletij nazaj.

Nina Žnideršič

Sorodni članki

Prijava