V kraljestvu medveda

Namenila sva se na Kurešček. To je majhen grič na jugu Slovenije z nadmorsko višino 826 metrov, na katerega sva se povzpela po lažji poti. Pohod v obe smeri traja polpeto uro. V mislih sva imela nabiranje kondicije za najino potovanje v Egipt, zato sva začela točno opoldne. Ker je bilo sredi julija, je bilo zelo vroče, vendar naju to ni motilo.

Avto sva pustila pri gradu Turjak in se po gozdni poti podala v naravo. Po prijetnem a nekoliko utrujajočem (ker je bilo tako vroče) dve in pol ure dolgem sprehodu naju je na vrhu Kureščka pozdravila cerkev, posvečena Kraljici miru.

Okusen obrok v bližnji koči je bil ravno prava stvar in ko sva z njim zaključila, sva nadaljevala po predvideni krožni poti nazaj proti cesti. Kaj kmalu sva prispela do majhne vasice Visoko. Najin pohodniški vodič ni imel natisnjenih preveč informacij o tem, kam sedaj. Skušala sva slediti ozki potki skozi gost gozd, a je po kakšnih 50 metrih preprosto izginila.

Po kratkem posvetu sva se odločila, da je najbolje vrniti se v vasico in povprašati po napotkih za pot, saj se nisva bila navdušena nad tavanjem po neznanem gozdu.

Srečo sva poskusila pri dveh gospeh, ki sta bili (kot sta povedali) bolj obiskovalki, kakor domačinki. Omenili sta alternativno pot, vendar nista vedeli točno, kam vodi. Poleg tega sta naju opozorili tudi, naj ne zahajava pregloboko v gozd. V teh krajih naj bi bilo namreč veliko medvedov, zaradi česar veljajo pohodi globoko v gozd za dokaj nevarno početje.

Nisem jih jemal posebej resno. Le kaj lahko dve prestrašeni damici srednjih let, ki občasno gresta na podeželje za konec tedna, vesta o gozdovih in medvedih? Verjetno ne prav dosti…

Naj se mi je tedaj takšno razmišljanje zdelo še tako logično, sem mnenje kaj kmalu spremenil. Namreč, ko sem videl obraz moje prijateljice sem z gotovostjo vedel, da po tej poti ne bova šla.

Medvedi gor ali dol, pot je bilo treba najti. Odločil sem se najti pravega domačina, ki dejansko pozna okoliške kraje. Kmalu sva naletela na gospo, ki nama je dala kar nekaj koristnih nasvetov in kmalu sva spet iskala še eno zaraščeno stezo. Medvedov ni omenjala.

Ob robu gozda sva opazila zanimiv znak, ki naju je za trenutek zaskrbel. Skušal sem pomiriti prijateljico in ji razložiti, da je to znak, ki pomeni, da medvedom v to območje ni dovoljeno vstopati ter da sva midva zaradi tega popolnoma varni. Ob tem sem pa nekoliko zapostavil dve besedici pod okroglim znakom... Pisalo je: »Področje medvedov!« Prav tako se nisem zmenil za pripombe, da si medvedje ta znak verjetno razlagajo nekoliko drugače, kot sem jaz.

Prav tako ni bila preveč zadovoljna s preraščeno potjo, čez katero je občasno ležalo podrto drevo. Neprenehoma je prigovarjala, naj že enkrat pospešim korak in ob vsakem šumu iz grmovja je prestrašeno odskočila. Ker to še ni bilo zadosti, nama je pričelo še zmanjkovati vode –nisva se namreč spomnila, da bi dotočila vodo, ko sva v vasi spraševala za pot.

Nekje dalje ob poti sem imel nadvse brihtno zamisel, da bi se ustavila in naredila par fotografij podlasice, ki nama je prečkala pot. Očitno ni bilo prav dosti manevrskega prostora za diskusijo… bolje rečeno – niti malo ga ni bilo! Zamisel je bila zatrta v kali.

Ko je tudi ta majhna stezica naposled izginila, pričakovano ni bilo čutiti posebnega navdušenja. (Je morda do sedaj kdo že opazil določen vzorec?) Zdelo se mi je katera je prava smer, vendar nisem bil povsem prepričan. Očitno sem deloval dovolj prepričljivo in sva nadaljevala po brezpotju v smeri, ki se je zdela najbolj smiselna. Na srečo se je sčasoma pot znova pojavila in čez nekaj minut sva že stala na robu gozda.

Ko sva dejansko prišla na čistino, sem slišal glasen oddih olajšanja in moja sopotnica je kmalu bila boljše volje.

Ni več trajalo dolgo, da sva prispela do najinega avtomobila, parkiranega pred gradom. Bilo je že pozno in odločila sva se, da se vrneva domov. Mislim, da je bilo poleg tega tudi dovolj razburjenja za en dan. Po kratki, polurni vožnji, sva se že tuširala v najinem stanovanju v Ljubljani. Morda se to zdi smešno, toda dejansko lahko pridete iz prestolnice Ljubljane v osrčje medvedje dežele v pičle pol ure.

Na koncu je bil še en zanimiv dan za nama in vsemu navkljub sva bila vesela, da sva se odločila za izlet. Žal sva tokrat ostala brez fotografij medvedov, da bi jih delila z vami.

Članek je bil objavljen na spletni strani Travel Photo Blogging.