Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

Potovanje okoli sveta s kolesom – 1. del

Si nor? To je bilo vprašanje, ki sem ga slišal največkrat, ko sem z veseljem oznanil svetu, da odhajam na petletno potovanje - in to s kolesom. Dan Zemlje, 26. april je bil dan, ko sem se odpravil odkrivati svet in izpolniti svojo življenjsko željo.  Pot je bila okvirno začrtana a vendar kot ponavadi, usoda, bi rekli temu, vzame stvari v svoje roke. Tako je bila pot res nekaj posebnega. Vsak delček sveta je bil nekaj posebnega, nekaj kar ne moreš pozabiti nikoli. 

Vsebina

Pot se je začela v Evropi po enaindvajsetih državah, kjer sem bil predvsem deležen deževnega obdobja. Skoraj da, vsak dan, premočen do kosti pa tudi prevroče mi ni bilo. Saj ne rečem, da Evropa ni zanimiva a gostoljubna zagotovo ni. Ustavil sem se tudi v nenavadnem kraju z imenom A. To je kraj na skrajnem jugu otočja Lofoten, znan predvsem po ribah in vse kar spada zraven. Ja, iskal in našel sem kite, vikinge in prelepe pokrajine, ki ti zaustavijo dih. Pa vendar z veseljem sem rekel : »adijo Evropa!«  in nadaljeval svojo pot preko Islandije na vrh ameriške celine. Ta me je vodila od Aljaske do Cancuna v Mehiki, nato pa na Kubo in Dominikansko republiko, kjer sem se prvič resnično ustavil in ugotovil, da pot prehitro brzi mimo mene. Resnično, Kuba je dežela, kjer se vse počasi odvija. V trgovini čakaš več kot uro, prav tako v bankah in ja, to je počasno in ležerno življenje na Kubi ter Dominikanski republiki. Od tu naprej sem tudi jaz začel resnično uživati in ne le razmišljati o prevoženih kilometrih. Takrat se je res začelo. Spoznavanje sveta v resnični podobi, spoznavanje narave, ljudi, živali in načina življenja. 

Med potovanjem po Ameriki, mi je globoko v spominu ostala Patagonija. Patagonija leži na skrajnem jugu južnoameriškega kontinenta in zanjo veljajo najbolj ekstremne vremenske razmere, ki sem jih na svoji koži doživljal tudi sam. 

Spominjam se, da me je zbudilo močno bučanje vetra, ki mi je šotor dobesedno pritiskal na obraz. Zaradi popolne izčrpanosti se mi k ponovnemu spancu ni bilo treba truditi, saj sem se kljub vetru, ki je pihal kakšnih 80 km/h dobesedno popeljal v sanje, v sanje o tihi in topli Patagoniji. Naslednji dan sem se prebudil v turobno jutro, mislil sem, da je še zgodaj in da sonce še ni vzšlo, a številčnica na števcu kolesa je kazala uro 7.46, močan veter pa je še vedno vztrajal. Zaradi fizične, še bolj pa psihične izčrpanosti sem sprva preklinjal, nato pa odprl zadrgo šotora in se ozrl naokoli.  Posušeno grmovje se je kotalilo po ravnicah, ki so bile le tu in tam poraščene s šopi trave, dreves in gora ni bilo na obzorju.

Hvala bogu se mi ni bilo potrebno oblačiti, saj sem spal kar v toplih kolesarskih oblačilih. Šotor sem z mukami stlačil v vrečo, odtočil odvečno tekočino v smeri vetra, ki jo je veter več odnesel s sabo, kot pa jo je padlo na tla.  Jugozahodnik je nabijal tako močno, da sem vozil največ 13 km/h vse tja do poldneva, ko sem se ustavil pri cestnih delavcih, ki so izravnavali podlago neskončnega makadama. Dolil sem deset litrov vode v svoje posode, dobil majhen prigrizek in se ob pojenjanju vetra veselo pognal na kolo. A veselja je bilo kmalu konec! Veter je nabijal vse močneje in mehka podlaga makadamskega cestišča je postala moj drugi sovražnik. Takrat, ko se na vse moči upiraš vetru v prsa in ti pesek požira gumo za ped globoko, se ti utrga še tisto nekaj malega v glavi, kar te je poprej celo pot držalo pokonci po snegu, dežju, pri 45 stopinjah Celzija in klancih, ki jih še videl nisem, ne da bi se po njih vozil s kolesom, ki skupaj z opremo in vodo tehta 60 kilogramov.

Usedel sem se v obcestni jarek, da bi se le malo skril sunkim vetra, si pokril prepoteno glavo s kapuco in jo stisnil med kolena. Takrat sem pomislil! Zakaj sem se podal v Patagonijo, če je sprva sploh nisem načrtoval, če so mi domačini povedali, da januarja in februarja veter vedno piha iz juga proti severu in zakaj...? A kot vedno pojem tisto kar si skuham!  Tako bo tudi tokrat sem si mislil. Močan veter v prsa sem imel vse do Tierra del Fuego - ognjene zemlje, stičišča Tihega in Atlantskega oceana, kjer me je ognjeni bog zadnja dva dni nagradil z vetrom v hrbet vse do konca sveta, do tja kjer so mi solze oblile oči, saj je bila za mano najdaljša cesta sveta imenovana Pan Američana, ki me je vodila vse iz dežele Eskimov ( Prudhoe bay, Alaska) do Magellanove  ognjene zemlje in ljudstva Yaghan. Dvainštirideset vetrovnih dni, ki jih ne pozabiš nikoli.

Sledila je Oceanija (Nova Zelandija, Avstralija, Tasmanija), kjer sem naključno naletel na skupino iskalcev opalov in so vsi prihajali iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Seveda so me bili neskončno veseli, saj jim je samo še Slovenec manjkal, da sestavijo celo »jugo«. Padel je odojek, čevapčiči, srbska glasba in zabava do jutra.

Kot rečeno, doživel sem tudi Tasmanijo oz. "Tazi",  ji pravijo domačini, deželo tasmanskega hudiča "tasman devil" in le še v sliki (zadnja iz leta 1933) in zgodbah nekdaj zloglasnega tasmanskega tigra. Je najmanjša avstralska zvezna država, daleč na jugu med južnim oceanom in tasmanskim morjem, ki je bila v osemnajstem stoletju idealna osamljena dežela, dom tisočih angleških zapornikov in največjih zločincev. V resnici pa veliko bolj prijazna in ekološka državica, katere petina prekriva 19 narodnih parkov, od belih peščenih plaž na vzhodu in najstarejših gozdov sveta na zahodu, v katerih sem našel drevesa starejša od 1000 let. Prvič v naravnem okolju sem zganjal norčije skupaj z kenguruji in z manjšo vrsto "wallaby", pa sem jo kako minuto po tem, ko sem posnel fotografijo , skupil z nock-outom enega od starejših in modrejših kengurujev. Na srečo sem jo odnesel brez večjih posledic.  Tasmanski vragi pa so mi sredi noči odigrali četrti del filma Hanibal Lektor, med trganjem in lomljenjem povoženega kenguruja v bližini mojega šotora. Lomljenjem pravim zato, ker je njihov ugriz štirikrat močnejši, kot ugriz pitbula, njihovo kričanje oz. cviljenje pa bi lahko primerjal z človeškim masakrom. A čez dan čisto drugačna zgodba.  Mir in tišina ter redko poseljena Tasmanija, ki je kolesarsko prijazna, le hribov nikoli ne zmanjka. Ogledal sem si večji in zanimiv del pokrajine od Devenporta na severu, največjih angleških zaporov Port Artur, čudovitih otokov Bruny, najstarejših gozdov v centralnem gorovju in prestolnico Hobart s čudovitim "Salamanca market" ki je odprt samo ob sobotah. Po kolesarjenju preko Oceanije sem naredil krožno vožnjo iz vzhodnega Timorja otočja JV Azije do Kitajske, kjer sem obiskal tudi olimpijske igre v Pekingu leta 2008, ko sem bil nekje na polovici svoje poti.

Starodavni mit dežele riža in kolesov je ovržen. Riž je veliko bol poredko na meniju, kot pri južnih sosedih. Kolesa 1.3 bilijonskega naroda so zamenjali nekakšni "elektro bicikli" in le poredko vidiš Kitajca, ki bi se zares potil ob kolesarjenju. Super moderna država ne daje niti najmanjšega vtisa o izolaciji pred zunanjim svetom v zadnjih stoletjih. Večkrat sem se vprašal:« Koliko let za Kitajci smo Slovenci?« Premorejo največje letališče na svetu, najdaljši zid, največje pristanišče in v zadnjem času vodilno vlogo med najbolj ekonomsko razvitimi državami pa čeprav za ceno pohlepnih človeških duš. 

 

Saša Černilogar
Več na spletni strani Tour The World !

Sorodni članki

Prijava