Že vse od ogleda filma Kristusov pasijon sem si želel potovati v Matero, ki se nahaja na jugu Italije. Kljub relativni bližini je vseeno trajalo več kot 15 let, da sem jo končno tudi obiskal. K temu je pripomogla pandemija koronavirusa, ki je popotnikom onemogočila, da bi odkrivali bolj oddaljene destinacije. Tako je padla odločitev, da se oktobra, ravno ko se je v Sloveniji začelo drugo zaprtje države, podam na peto Apeninskega polotoka.
Najprej sem premišljeval, če se naj na pot odpravim z lastnim avtomobilom ali letalom. Prva opcija vsekakor omogoča večjo fleksibilnost, a so cestnine in gorivo v Italiji zelo drage, pa tudi vožnja bi dolgo trajala, zato sem izbral letalski prevoz. Odločitev je bila toliko lažja, ker sem dobil letalsko vozovnico z Dunaja za samo 15 evrov. Letel sem v Bari, zato je bilo logično, da si ogledam tudi to največje mesto na obali Jadranskega morja, obvezni postanek pa je bilo še mestece Alberobello, o katerem sem veliko slišal. Ker mi je ostal prost dan za oglede, sem na internetu poiskal dve destinaciji, ki sta po mojem mišljenju vredni raziskovanja. Tako sta se trem že omenjenim krajem pridružila še Lecce in Polignano a Mare. Odpotujmo torej v južnoitalijanski pokrajini Apulijo in Bazilikato.
Bari je glavno mesto Apulije s približno 300.000 prebivalci in poleg Neaplja eden izmed centrov južne Italije. Ker gre za pristaniški kraj, so bila moja pričakovanja majhna, vendar me je Bari navdušil. Težko bi rekli, da je Bari Vecchia – stari del mesta – očarljiv, saj so zgradbe potrebne obnove, vseeno pa ima posebno vzdušje, ki me je pritegnilo. Gre za preplet ozkih ulic, na vogalih katerih najdemo nabožne kipe in slike, kar odraža katoliško pripadnost prebivalcev. Med sprehodom po starem Bariju pogosto dobimo občutek, da se nahajamo v kakšni vasi in ne v velikem mestu, saj se južnoitalijanski utrip čuti na vsakem koraku. Otroci brcajo žogo, z neštetih balkonov, okrašenih s sušečim se perilom, pa slišimo domačine, ki so zelo glasni, kot se za tamkajšnji temperament spodobi. Glavna znamenitost Barija je bazilika svetega Miklavža, v kateri je grobnica tega dobrodelnega svetnika, čigar posmrtne ostanke so prinesli z območja današnje Turčije. Obvezen postanek turistov je ulica Strada delle Orecchiette, kjer domačinke s predpasniki kar pred vrati svojih domovanj ročno izdelujejo (ob tem pa se seveda živahno pogovarjajo) tipične testenine, imenovane »orecchiette«, kar se prevaja kot »majhna ušesa«. V tem mozaiku uličic, ki so večinoma zaprte za motorni promet, se lahko hitro izgubimo, tako da ni vedno enostavno najti novejšega dela Barija, ki ga odlikujejo široke ravne ulice, obdane z modernejšimi zgradbami, v katerih poleg stanovanj domujejo številne trgovine, tudi tiste znanih modnih oblikovalcev, in restavracije.
Naselja na obali Jadranskega morja so povezana z železnico, ki je najudobnejša opcija za obisk Lecceja in Polignana a Mare. Lecce je peto največje mesto Apulije, ki se ponaša z impozantnim vzdevkom, saj ga zaradi arhitekture iz časa baroka imenujejo južne Firence. Je že res, da v mestu najdemo kar nekaj baročnih zgradb iz 17. stoletja, vendar med ogledom nisem dobil občutka, da bi se Lecce lahko kosal z znamenitim toskanskim biserom. V kraju, ki ima dvatisočletno zgodovino, najdemo tudi rimski amfiteater ter številne cerkve, od katerih je najbolj znana in seveda največkrat fotografirana bazilika Svetega križa z bogato okrašenim pročeljem, na katerem ne manjka skulptur iz rastlinskega in živalskega sveta.
Obalni Polignano a Mare preseneti s svojo lokacijo na dvajsetmetrskih skalah nad Jadranskim morjem, tako da pozicija upravičuje poimenovanje mesta Polignano na morju. Užitek se je sprehoditi po ozkih ulicah tega prikupnega letovišča, katerega začetki segajo v 4. stoletje pred našim štetjem, ko so stari Grki tu ustanovili svojo kolonijo. Z razglednih teras se ponuja lep razgled na modrino morja in obalo, pogled pa seže tudi do plaže Lama Monachile, ki jo objemajo strme pozidane skale. Priljubljeni postanek obiskovalcev je kip Domenica Modugna, ki je prepeval znameniti Volare, saj je bil rojen v Polignanu.
Z opisom Polignana zaključujem prvi del članka o svojem jesenskem izletu. V nadaljevanju sledi še en postanek v Apuliji, potopis pa bom zaključil v Materi. Vabljeni k branju drugega dela članka.
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | RPC
