Z obale se prestavimo v notranjost, v mesto Santa Clara – mesto, ki je zaznamovano z revolucijo in njenim vodjem Che Guevaro in je prav zaradi tega vredno ogleda, saj nam zgodba ob oklepnem vlaku in ogled memoriala revoluciji z velikim spomenikom postavljenim v čast Ernestu Guevari, bolj znanem po vzdevku Che, razkrije razloge, zakaj se je v drugi polovici petdesetih let kubansko prebivalstvo odločilo za revolucijo.

Ampak začnimo na začetku. Z ustanovitvijo mesta Santa Clara.

Leta 1689, natančneje 15. Julije je 175 ljudi ustanovilo mesto, pri čemer jih je kar 138 pripadalo dvema družinama, ki sta živeli na tem območju.

Ime mesta se je v zgodovini večkrat zamenjalo; imena pa so si sledila v naslednjem zaporedju: Cayo Nuevo, Dos Cayos, Villa Nueva de Santa Clara, Pueblo Nuevo de Antón Díaz, Villa Clara in končno Santa Clara. Začetek gradnje centra mesta s poslopjem »Cabildo«, kjer je domoval mestni svet sega v leto 1725. Leta 1923 pa so stare zgradbe porušili in razširili glavni trg. Po revoluciji se je Santa Clara še razširila in danes šteje okrog četrt milijona prebivalcev. 

Sedaj pa nekaj besed o bitki za Santa Claro. Leta 1958 se je v Santa Clari bila zadnja bitka Kubanske revolucije, ko so v mesto prodrle čete pod vodstvom Ernesta Che Guevare in Camila Cienfuegosa. Samo z enim buldožerjem so revolucionarji uničili železniško progo in ustavili oklepni vlak, ki je prevažal vojake in orožje. Vojake, ki so pripadali enotam diktatorja Batiste so žive in zdrave poslale nazaj v Havano, mesto pa v celoti zavzeli. Dvanajst ur po tem dogodku, ki se je zgodil 31.12.1958 je Batista zapustil Kubo in Kubanci so stopili svobodni v novo leto 1959.

Za boljšo predstavo pa si lahko s klikom na to povezavo ogledate nekaj posnetkov iz Santa Clare.

V Santa Clari se tudi začenja »autopista nacional« ali nacionalna avtocesta, ki vodi do Havane in od tam dalje do mesta Pinar del rio na zahodu Kube.

Navkljub dobri avtocesti, ki povezuje Santa Claro s Havano in naprej z zahodom Kube, pa bi bila velika škoda, v kolikor ne bi naredili vsaj majhnega obvoza preko prašičjega zaliva (kamor je CIA napotila svoje enote z željo po zrušitvi režima – ki pa ga je s to invazijo samo okrepila), plaže Giron    in nazaj na avtocesto preko polotoka Zapata, ki je proglašen za nacionalni park in še danes ponuja zavetišče za krokodile in druge živalske vrste. Slikovitost južne obale, muzej Giron in polotok Zapata si lahko ogledate tukaj . 

Ker bomo Havano pustili za zadnjo številko Globetrotter-ja se bomo sedaj za nekaj trenutkov ustavili na skrajnem zahodu Kube z največjim mestom na tem delu, ki se imenuje Pinar del rio in seveda z dolino in istoimenskim mestecem Viñales, zaščitenim kot svetovna dediščina leta 1976 pri UNESCO-u.

Na zahodni del Kube se nikakor ne odpravljajte, če so Vam mesta in mestni vrvež, saj tega na tem delu Kube ne boste našli. Če pa želite uživati v razgledu na plantaže tobaka, se potapljati v kristalno čistem morju ali občudovati dolino Viñales, kjer lahko poleg polj tobaka občudujete tudi kraški svet, potem pa je Pinar del rio primerno izhodišče.

Kar na samem začetku mesta Vas pričaka hotel Pinar del rio – sicer nič posebnega, razen relativno velikega bazena in starih a čistih sob po ugodnih cenah.

Če Vas bo ravno vleklo v mesto, Vam svetujem kosilo ali večerjo v restavraciji Marinero, ki se nahaja na glavni cesti in ponuja pester izbor hrane in to v nacionalnih pesih (CUP in ne CUC), kar pomeni, da se boste za majhen denar dobro najedli. Pinar del rio pa je prav posebej znan po  neznosno tečnih uličnih prodajalcih, ki prodajajo od ponaredkov cigar, do nočitev, vabijo pa Vas tudi v zasebne restavracije, kjer verjetno dobijo provizijo od lastnikov. Seveda imajo vsi »originalne cigare«, saj je prav vsak izmed njih ožji sorodnik od direktorja tovarne cigar. Seveda ne smete biti presenečeni, če boste na koncu kupili cigare, zvite iz palmovega listja… Moj nasvet je, da jih enostavno ignorirate.

Tako kot povsod na Kubi, pa je tudi v Pinar del riu dovolj zabave, od diskoteke pa do žive glasbe na prostem, na prireditvenem prostoru pred gledališčem.

Sicer pa kliknite tukaj in si oglejte nekaj fotografij iz Pinar del ria.

Kakšni dve uri vožnje od mesta se nahaja eno najbolj znanih potapljaških središč v Karibih – Maria la gorda (ali debela Marija v prevodu), ki je tudi del nacionalnega parka, tako na kopnem kot tudi pod vodo. Poleg samega nacionalnega parka pa je zanimiva tudi pot do tja, saj vodi mimo plantaž najboljšega tobaka, med katerimi je tudi plantaža »tobačnega kralja«, ki je umrl nekaj tednov po tem (v 92. Letu starosti in 5 pokajenih cigarah dnevno), ko so nastale fotografije, ki jih lahko vidite tukaj. Na plantaži »tobačnega kralja« Alejandra Robaine vzgajajo najboljši tobak na svetu, sam Alejandro Robaina pa je bil gost skoraj vseh svetovnih pomembnežev, ki znajo ceniti kubanske cigare.

Zaradi poenostavitve proizvodnje in souporabe mehanizacije se je po revoluciji velika večina proizvajalcev tobaka združila v zadruge a Robaina je vztrajal na svojem.  Na plantaži ti tudi razložijo, da združevanje v zadruge ni bila obveza, ampak pobuda, ki je vključevala souporabo mehanizacije na eni strani in delitev pridelka na drugi.  Prav tako pa potožijo nad tem, da na zadružnih posestih ne vzgajajo tobaka s takšno ljubeznijo, kot tukaj.

Polja tobaka pa se razprostirajo tudi na severni strani zahoda Kube, na kraških tleh okoli Viñalesa. A tobak ni glavno, kar popotnika pripelje v Viñales. Pokrajina v Viñalesu je skorajda pravljična, nedotaknjena narava pa ponuja vrsto lepih razgledov.

Za razliko od turističnih mravljišč, kot je Varadero, v dolini Viñales ni velikih hotelov, tisti, ki pa so, pa se prijetno zlivajo z okolico. Zelo poznana je tudi slika »Dos hermanas - dva brata«, ki je ogromna poslikava na eni izmed skal v dolini.

Kaj vse Vas čaka v dolini in mestu Viñales pa lahko najbolje spoznate skozi oko fotoaparata, če kliknete tukaj.

Ob teh slikah se tudi poslavljam v tej številki; v naslednji številki pa bom potovanje po Kubi zaokrožil z prestolnico Havano.