Raziskovanje Savdske Arabije

Dammam – zibelka naftnega imperija

Po pristanku v petem največjem mestu države, ki leži na vzhodni obali Arabskega polotoka, sem na letališču spoznal Egipčana Waleda, ki živi v Ljubljani, in se mi je nesebično ponudil, da me skupaj z njegovimi prijatelji odpeljejo iz letališča do Al-Khobara, kjer sem ostal prva dva dni. Gostoljubnost in toplina ljudi me je spremljala vsepovsod. Sestrična mi je pred odhodom dejala, da si ne bi upala tja, saj bi jo bilo strah. Njene besede so se mi vrtele po glavi, kakšne predsodke imajo ljudi, ki ne gredo več kot enkrat iz države, in še to k našim sosedom na morje. Dammam je zibelka naftnega imperija v državi. Ko so leta 1938 ameriške naftne družbe odkrile nafto, se je država postavila na svetovni zemljevid. Druga svetovna vojna je za nekaj let preprečila črpanje nafte.

Na urejeni obali Perzijskega zaliva sem se sprehajal ure in opazoval ljudi ter bil nagrajen z lepimi razgledi na morje. Manj kot pol ure od Al-Khobarja leži zalivska država Bahrajn, zato sem se odpravil do meje z Bahrajnom čez most, ki povezuje obe državi. Ob lepem vremenu je glavno mesto Manama lepo vidno iz obale Savdske Arabije. Na glavni cesti sem opazil, da je za volanom že kar nekaj žensk. Gostitelj Ahmed mi je rekel, da so ženske zelo previdne in počasne voznice, kar včasih jezi moško populacijo. Šele pred tremi leti so ženske dobile pravico do vožnje z avtomobili, prav tako danes smejo ženske same iz države brez dovoljenja moškega in lahko gredo same po nakupih spodnjega perila. Danes imajo v državi večje pravice kot moški, kar nam je težko razumljivo. V restavracijah evropskega in zahodnega stila je mogoče opaziti tudi same ženske, kar se je še pred leti zdelo misija nemogoče, vendar še imajo nekateri vedno v sebi prisotnost bivšega režima.

Riad – glavno mesto s hitrim razvojem

Do glavnega mesta Riad sem v popoldanskih urah prispel z avtobusom iz vzhodnega dela države, puščava me je spremljala ves čas moje poti in včasih se je ob glavni cesti pojavila kakšna mimoidoča kamela. Morate se zavedati, da so razdalje po državi ogromne. Vmes smo se ustavili na enourni pavzi v pakistanski restavraciji. Osebje restavracije je nas potnike prijazno sprejelo. Ker sem v roki nosil večji fotoaparat, me je osebje restavracije prosilo, če fotografiram vse zaposlene – natakarje, kuharje ter pomivalce posode. Zakaj pa ne, sem si dejal. V zahvalo sem dobil hrano in pijačo brezplačno, fotografije sem jim pa poslal, ko sem prišel nazaj domov.

V času bivanja v devet milijonskem glavnem mestu je veliko prahu dvigoval prihod portugalskega nogometaša Christiana Ronalda. Pred trgovinami nogometnega kluba Al-Nassr so ljudje množično čakali nakup njegova dresa.

Moj namen je bil, da obiščem nekaj zanimivih značilnosti mesta in okolice. Zaradi prenatrpanega prometa izgubiš kar nekaj ur, da prideš iz enega v drugi del mesta. Podzemna železnica je še v izgradnji in bi jo naj odprli šele čez dobro leto dni, zato ves promet poteka po cesti. V središču mesta se bohotijo številne visoke zgradbe v stilu največjih svetovnih mest, v večernih urah sva z Mitebem obiskala poslovno četrt, v katerem je skoraj celo mesto za sebe. Tujcev je mogoče opaziti malo več kot v drugih manjših mestih, veliko ljudi pride v glavno mesto zaradi sklepanja novih poslovnih priložnosti. Riad je danes eno veliko gradbišče, 24 ur neprestano iz dneva v dan gradijo nove stavbe in naselja. Kraljeva dinastija al Savd vlaga ogromno denarja v izgradnjo novih cest, stavb in novih letališč.

Džeda – prestolnica zahodnega dela države

Zaradi velike razdalje med glavnim mestom in Džedo na obali rdečega morja sem se raje odločil za notranji let, saj so včasih letalske vozovnice cenejše od avtobusnih in še na času pridobite. Džeda je danes drugo največje mesto v državi in ima skoraj 70 km obale ob Rdečem morju. Džeda je izhodišče za številne muslimane, ki začnejo svojo romarsko pot proti eno uro oddaljeni Meki. Želel sem obiskati Meko, vendar ker nisem muslimanske veroizpovedi, je žal to bilo neizvedljivo.

Obvezen postanek je ribja tržnica, kjer vsakodnevno prodajajo sveže ribe, rake in ostalo morsko hrano. Ob ribji tržnici se je gnetlo veliko ljudi, šel sem pogledat, kaj se dogaja, in imeli so licitacijo za ribe. Kdor da več, ta odnese ribe domov. Zanimiva in nepozabna izkušnja. Ribjo tržnico sem obiskal kar dvakrat, saj sem ljubitelj rib. Kupil sem več kot kilo različnih rib, jih nato odnesel v sosednji prostor, kjer so mi ribe očistili, in jih nato odnesel v restavracijo in čez manj kot 15 minut razvajal svoje brbončice s svežimi ribami.

Name je močan vtis pustil obisk starega dela mesta Al-Balad, ki je na seznamu kulturne dediščine. Labirinti ulic, tržnic, majhnih trgovin, mošej ter posebne arhitekture – imaš občutek, kot da si se vrnil nekaj let nazaj v preteklost. Naključno sem spoznal nekaj ljudi iz Indije in jim odstopil svoj prostor za sedenje ob starem delu mesta. Čez nekaj ur smo se ponovno srečali pred prodajalno napitka sladkornega trsa, kjer so me zaradi moje dobrosrčnosti počastili z napitkom. Ker sem po državi potoval sam in srečal malo tujcev sem imel občutek, da sem ujel pravi čas za potovanje po Kraljevini Savdski Arabiji, saj se bo to z leti močno spremenilo.

Razdalje po državi so zelo velike, zato vam priporočam najem avtomobila. Tako boste lažje prišli v skoraj vsak kotiček države, če vas potuje več, pa se najem avtomobila sploh izplača.

Savdska Arabija skriva v sebi še veliko skritih draguljev, ki jih bodo ljudje z leti odkrivali. Name je pustila zelo pozitiven vtis in samo želim si, da bi jo kmalu spet obiskal.