Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

Potovanje po Turčiji v času koronskih omejitev – 3. del

Poslušajte zvočni odlomek
1. del2. del3. del4. del

Plešoči derviši in preboj čez prelaz Tarsus

V prejšnjem delu smo prišli do Sultanhana, enega najlepših karavanserajev na svilni poti, kjer ste se lahko tudi bralci odpočili pred branjem nadaljevanja, saj je tudi na moji poti po sicer kratkem postanku v Sultanhanu sledilo prvo milijonsko mesto na popotovanju po vzhodu Turčije – Konya.

Vsebina

Konya ima več kot 1,1 milijona prebivalcev, svoje ime pa ohranja že stoletja. Po eni legendi ime izvira z dogodka, ko je Perzej obglavil zmaja, prebivalci pa so v zahvalo in čast v kamnit obelisk vklesali ikono s Perzejevo podobo. In prav s tega dogodka – vklesanja ikone (Ikonyon, Ikonyum, Iconium) naj bi izviralo ime mesta – Konya. A obstaja tudi druga legenda, ki govori o izvoru imena. Dva derviša, Alahova prijatelja, sta na konjih letela nad osrednjo Anatolijo, nakar eden vpraša drugega: »Ali naj pristaneva?« (»Konayim mi?«) Ta pa odgovori: »Seveda, pristani!« (»Kon ya!«) In tako sta pristala in ustanovila mesto.

Ne glede na izvor mesta se v Konyi vse, skoraj dobesedno, vrti okrog Mevlane. Džalaludin Rumi, seldžuški sultan, spada med največje svetovne mistične filozofe, njegove pesnitve in verski zapisi, po večini v perzijskem jeziku, pa govorijo o najbolj ljubljenem in spoštovanem v islamu. Vzdevek Mevlana (v prevodu Naš vodnik) so mu nadeli njegovi sledilci. Mevlana je bil rojen leta 1207 v Balhu (Afganistan), od koder se je družina pred mongolskimi napadi zatekla v Meko, od tam pa v Rumski sultanat ter leta 1228 v Konyo.

Za vse, ki se sprašujete, zakaj prav Mevlani posvečam tako zajeten del potopisa, boste tokrat še nekoliko počakali, saj je nujno omeniti tudi to, da je po šolanju v Damasku in Alepu leta 1244 v Konyi srečal Mehmeta Şemseddina Tebrizija oz. Šamsa iz Tabriza, enega izmed očetovih sufistov (islamskih mistikov). Na Mevlano je imel tako močan vpliv, da ga je množica ljubosumnih sledilcev Mevlane leta 1447 usmrtila. V šoku ob tragičnem dogodku se je Mevlana umaknil ter meditiral in se posvetil pisanju. V tem obdobju je nastalo tudi njegovo največje pesniško delo v 25.000 verzih – Matnavi (Mathnawi).

Potovanje_po_Turciji_-_Travel_around_Turkey_-_Konya_-_Mevlana.JPG

Mevlana – poosebljena strpnost

Mevlana je bil velik učitelj strpnosti, kakršno bi nedvomno potrebovali tudi danes. Strpnost oziroma toleranca je še najbolje zapisana v njegovem znanem verzu:

»Pridite, kdorkoli že ste. Tudi če ste nevernik, pogan ali častilec ognja (zaratustrovec), pridite. Naše bratstvo ni bratstvo obupa. Tudi če ste se večkrat kesali zaradi prekršenih zaobljub, pridite.«

Mevlana je umrl 17. decembra 1273, ta dan pa je bolj znan kot njegova poročna noč z Alahom. Po njegovi smrti je njegov sin, sultan Veled, zbral Mevlanove sledilce v bratovščino pod imenom Mevlevi, ki jih ves svet še danes pozna kot plešoče derviše. V naslednjih stoletjih je v otomanskem svetu nastalo več kot sto derviških lož oziroma redov, ki so bili politično, družbeno in ekonomsko precej konzervativni. Glede na to, da so bili številni otomanski sultani prav mevlevski sufisti, jih je Kemal Atartürk razumel kot oviro v razvoju Turčije ter jih leta 1925 prepovedal, a kljub temu so se številni ohranili kot verske bratovščine. V Konyi so tradicijo plešočih dervišev oživili leta 1957, ko so se organizirali kot kulturno društvo za ohranje zgodovinske tradicije.

Prav plešoči derviši so ena od glavnih znamenitosti Konye, a žal so bile njihove predstave v času obiska zaradi koronavirusa odpovedane.

Vsaj delno pa je bil odprt muzej Mevlane, ki se nahaja v prostorih nekdanje derviške lože. Tako sem lahko obiskal izjemno urejen park, v katerega vstopimo skozi derviška vrata, da pridemo na dvorišče, sredi katerega je čudovit vodnjak, pod mogočno kupolo pa je v svetišču Mevlanova grobnica, grobnica sina sultana Veleda ter grobnice še nekaterih eminentnih dervišev. V svetišču se ob grobnicah zgrinjajo številni verniki, ki molijo za Mevlanovo pomoč. Napis na srebrnih vratih, ki vodijo do grobnice, pa ne bi mogel biti zgovornejši: »Kdor vstopi nepopoln, bo izstopil popoln.« Letno ta romarski kraj obišče več kot poldrugi milijon obiskovalcev, večinoma turških vernikov, ki pa jih je bilo v času mojega obiska zaradi omejitve potovanj po državi le za vzorec. Te iste omejitve pa so prekrižale načrtovani obisk preostanka muzeja.

Potovanje_po_Turciji_-_Travel_around_Turkey_-__Konya_miniature_park.JPG

Če ne obiščeš vsaj enega bazarja, je, kot da nisi bil v Turčiji

Poleg glavnega razloga za obisk Konye je v mestu in okolici še nekaj znamenitosti, ki so vredne ogleda. Ena izmed teh je osrednji bazar, kjer lahko najdemo vse, kar si zamislimo. Nahaja se nedaleč stran od muzeja Mevlane in osrednje mošeje, pred katero lahko v normalnih časih uživamo v predstavah plešočih dervišev.

Med ostalimi znamenitostmi Konye je treba omeniti vsaj še park Alaeddin Tepesi, v katerem se nahaja tudi seldžuška oziroma Alaeddinova mošeja. Park je posebej privlačen spomladi, ko ga prekrijejo preproge cvetočih tulipanov. Poleg znamenitosti pa je Konya privlačna tudi zaradi mestnega utripa, ki je bil vsaj na bazarju, če odmislimo maske in razkužila, skoraj neokrnjen.

V bližini Konye se nahajata še dve povsem drugačni znamenitosti, ki ju je v vsakem primeru vredno obiskati.

Prva je vasica Sille, kjer so vse do leta 1922 govorili kapadoško grščino, Grki in Turki pa so tukaj živeli kar 800 let v sožitju, zahvaljujoč čudežu, ki mu je bil priča Mevlana osebno. Leta 1923 so se Turki in Grki dogovorili o izmenjavi prebivalcev na verski osnovi in tako so do leta 1924 vasico Sille zapustili prav vsi pravoslavni Grki. Vasica sicer šteje zgolj 2.000 prebivalcev, a je priljubljena izletniška točka tako za obiskovalce kot prebivalce Konye. Pod mogočno bizantinsko cerkvijo Svete Helene se ob reki razteza romantična vasica, kjer je skoraj vsaka hiša namenjena obiskovalcem. Žal v času mojega obiska ni bilo mnogo obiskovalcev, odprte pa so bile le redke trgovine in restavracije, ki so spet ponujale le hrano za prevzem, a tudi tukaj so mi prijazno pokazali, kje in kako lahko kulturno in predvsem sede pojem kosilo, ne da bi bil v koronskem prekršku.

Ob obisku vasice Sille v poletnih mesecih pa je smiselno obiskati tudi na novo urejeni ogromni park z vodnim mestom, čeprav bo tam, sploh ob koncih tedna, množica ljudi iskala osvežitev.

Potovanje_po_Turciji_-_Travel_around_Turkey_-__Sille.JPG

Poklon 9.000 let stari civilizaciji pred prečkanjem prelaza v gorovju Taurus

Druga znamenitost so arheološka najdišča Çatalhöyük, Karahöyük, Çukurkent in Küçükköy, ki dokazujejo, da je bilo to območje naseljeno že v času neolitika oziroma zadnje kamene dobe 7.000 let pred našim štetjem. Prvo omenjeno najdišče Çatalhöyük, ki sem ga tudi obiskal, je od leta 2012 vpisano tudi na Unescov seznam svetovne dediščine in poleg najdišča vključuje tudi muzej ter kopije bivališč takratnih prebivalcev.

Çatalhöyük sem obiskal na poti iz Konye proti sredozemski obali, kjer sem obiskal še mesto Karaman na vznožju gorskega masiva Taurus in si ogledal znamenito trdnjavo, ki je varovala prvo mesto v Anatoliji, v katerem so uvedli turščino kot uradni jezik, in sicer leta 1277, natančneje 13. maja. Ta datum danes v Anatoliji obeležujejo kot jezikovni dan.

In če sem se v Kapadokiji skoraj navadil, da so kulturne in naravne znamenitosti po večini na istem mestu, v turškem vzhodnem Sredozemlju, kamor sem se prebil čez 1.650 m visok prelaz v gorovju Taurus, ni več bilo tako. K sreči je bil preboj po sodobni in vzorno vzdrževani cesti sila enostaven, zaradi visokih temperatur pa mi fotografij zasneženega prelaza v kratkih rokavih seveda ni uspelo ujeti. A k sreči jih je veliko na spletu, ki pričajo, da so lahko vremenske in snežne razmere na prelazu tudi bistveno drugačne. Ob naslednjem mestecu Mut, a kar nekaj kilometrov s poti, katere zadnji kilometri zahtevajo veliko pozornost zaradi številnih udarnih jam in kamenja na cesti, se nahajajo slapovi Yerköprü, ki z obrestmi vrnejo ves investiran čas, previdnost in prevožene kilometre. V lično urejenem parku, kjer je bilo tudi na zadnji dan koronaleta 2020 precej toplo, so ob urejenih poteh postavljena počivališča s pitniki za vodo, ki je v poletnih mesecih še kako dobrodošla. Že soteska reke Ermenek je izjemno impresivna, dodatno pa k temu pripomorejo mostovi. A vendarle so slapovi tisti, ob katerih tudi dih jemajoči pogled z mostov in pogled nanje nanje zamenja »vaaau«, že ko slapove prvič zagledamo iz daljave.

Ob povratku na glavno cesto in občasnem preklinjanju svetnika cest ali pa vsaj uravljalca te dotične ceste, ki je cesto do slapu pozabil blagosloviti vsaj z asfaltu podobno prevleko, se ob prizoru v majhni brezimenski vasici ponovno spomnim, da živimo v času koronskih ukrepov. Čeprav nobene in tudi te bolezni ne gre podcenjevati, te vseeno nekoliko zmrazi, ko vidiš domačina kmetovalca samega na traktorju in daleč stran od ljudi z masko na obrazu, ki naj bi ščitila tebe pred drugimi in predvsem druge pred teboj, a tam ni bilo drugih ne 1,5, ne 2 ne 5 in ne 500 metrov stran. A očitno so tudi turški mediji in politiki določen ukrep, ki je v urbanih središčih sicer smiseln, razširili tudi tja, kjer nima prav nikakršnega smisla.

Potovanje_po_Turciji_-_Travel_around_Turkey_-_Waterfalls.JPG

Na silvestrovo v kratkih rokavih

Ob razmišljanju, da se dejansko nahajam v državi, ki ima policijsko uro vsak večer, dodatno pa še ves konec tedna, me je pot pripeljala do obale, natančneje do slovitega deviškega gradu v obmorski vasici Kızkalesi, ki se nahaja na lastnem otočku kakšnih 300 metrov od obale. Žal pa razen gradu obala v Kızkalesiju in tudi sicer izven kopalne sezone, sploh pa ob zaprtih restavracijah in klubih, ne ponuja prav veliko. A kljub temu je vreme dopuščalo, če ne celo narekovalo, kratke rokave.

A razvajenega od zgodovine prejšnjih tisočletij ter čudovite narave Kapadokije in utrujenega od poti me tudi četrtmiljonski Tarz ni očaral, čeprav se zavedam, da gre zgolj za subjektivno mnenje. Tarz namreč ponuja precej zgodovine, hkrati pa je tudi odlično izhodišče za pohode v govorju Taurus. V starem delu mesta, ki se začne s Kleopatrinimi vrati, lahko občudujemo edinstveno kombinacijo grškega in turškega in tako si lahko pod steklom ogledamo rojstno hišo Svetega Pavla, nekoliko stran pa tudi istoimensko cerkev ter številne mošeje in hamam, tradicionalno turško kopel.

Po ogledu Tarza se je za leto 2020 potovanje zaključilo v hotelu, ki si ga sicer v normalnem času zagotovo ne bi privoščil. Poleg vladne pomoči turizmu z znižanjem davka na zgolj 1 % je k ugodni ceni vplivala tudi nizka sezona ter seveda velik izpad turistov zaradi koronakrize. Tako sem se odločil, da v leto 2021 prestopim v petzvezdičnem hotelu s termalnim razvajanjem. A že ob prijavi se je moj nos nekoliko povesil, saj so bili vsi bazeni navkljub oglaševanju ob rezervaciji zaprti in tudi pričakovane samopostrežne večerje ni bilo. Protikoronski ukrepi so me tako na silvestrovo prikrajšali ne le za veselo praznovanje, ampak tudi za termalne in v veliki meri kulinarične užitke. A skupaj z letom 2020 bomo zaključili tudi predzadnji del potopisa, v zadnjem delu pa bomo skupaj vstopili v leto 2021 in se vrnili v Evropo z novimi spoznanji in doživetji.

Sorodni članki

Rezervirajte oglede, zanimivosti in znamenitosti 10% ceneje

Prijava