Slovenka, zmagovalka Big Blog Exchang-a

Nina Kogej, živahna popotnica, polna energije, kot sama pravi, ni polagala velikih upov na uspeh v tekmovanju za Big Blog Exchange. A se je prijavila kljub temu. In bila najprej izbrana med 100 najboljših blogerjev. Usoda, ki jo lahko imenujemo tudi žirija, je hotela, da se prav ona in njen mož podata na 10 dnevno pustolovščino. V Avstralijo! 



Prvič sva se pogovarjali pred letom dni in od takrat je njen blog doživel veliko pozitivnih sprememb. Privlačen videz, super fotografije, članki v angleščini in kot poslastica, kratki video posnetki, ki jih ureja njen mož Simona. Kot ena izmed zmagovalk natečaja Big Blog Exchange je za kratek čas zamenjala blog in državo z Jonom Cusacom, Avstralcem, ki je svoje vtise o Sloveniji zapisoval na njenih straneh. 

Kako se je sploh vse začelo? Kako si izvedela za natečaj?
V bistvu sem čisto slučajno na Facebook profilu Globetrotter videla natečaj. Nisem natančno vedela, ali bi se prijavila ali ne. A to je nekako sovpadalo z začetkom moje angleške verzije bloga in sem si rekla, zakaj pa ne. Če ne druga, zaradi prepoznavnosti. Nikoli si nisem mislila, da kot blogerka iz majhne Slovenije sploh imam kakšne možnosti. Prijavila sem se, prosila moje bralce, če bi zame glasovali in prišla med 100 najboljših. Ja, na koncu odpotovala ter poskusila iz vsega skupaj potegniti najboljše. 

Big Blog Exchange je natečaj, kamor so se prijavili blogerji vsega sveta. Izmed vseh so izbrali 16 zmagovalcev, naredili “pare”, ki so nato izmenjali bloge in države.  Tebi je bila namenjena Avstralija, dežela, o kateri sanjajo mnogi, a je dosegljiva le redkim zaradi prepotrebnega dokaj visokega budgeta. 



Ko sem prišla v ožji izbor, sem seveda pregledala ostale blogerje, od kod prihajajo, kdo so. Nekako sem si po tiho želela prav Avstralije, ker je pač tako oddaljena in nenazadnje tudi draga kot turistična destinacija. Zares sem bila vesela. Sama ne bi mogla izbrati boljše države, sploh sedaj, ko sem prišla domov. Enostavno sem se zaljubila vanjo in bi se kar preselila tja “spodaj”. 

Po Avstraliji se nisi potepala sama…
Ne, spremljal me je mož, ki za blog dela video prispevke. Vprašala sem, če obstaja možnost, da se mi pridruži. Letalsko karto si je kupil sam, za ostalo so poskrbeli organizatorji. 



Oba s Simonom sta backpackerja po duši. Tokrat je potovanje zgledalo malo drugače, saj so organizatorji za vaju skoraj do zadnjega napolnili itinerarij z namenom, da bi v tem kratkem času videla in izkusila čim več. Ti je ta sprememba ustrezala?
Bilo je malo drugače, kot sem navajena. A so v Avstaliji zares sodelovali z nama in naju povprašali po najinih interesih. Tako so bile aktivnosti prave za naju: šport, narava, znamenitosti ipd. Vključeno je bilo vse, kar sva želela, z izjemo notranjosti, divjine, rdečih cest zaradi premalo časa in dejstva, da je Avstralija ogromna. A to je dober izgovor, da Avstralijo obiščeva še enkrat. Organizatorji YHA Australia so se res potrudili in verjetno je potovanje po Avstraliji prav zaradi njih bilo še toliko bolj zanimivo, polnejše, lepše. Enostavno sva postala del njihove ekipe, saj so naju brez obotavljanja sprejeli medse. Zaradi njih sva bolj intenzivno spoznala tamkajšen način življenja, ljudi, navade. Avstralije v lastni režiji v 10ih dneh zagotovo ne bi tako dobro spoznala, kot sva jo sicer. Organizatorji so naju recimo povabili na BBQ, kjer naju je direktor hostla sprejel z odprtimi rokami in kot da smo že od prej prijatelji. Kakšna kravata in obleka! Vsi so preprosti, sproščeni. Ni jim pomembno iz kakšnih krožnikov se je ali da se pivo pije kar iz flaše, saj smo tam zato, da se družimo in se imamo super.



Torej, priletela sta v Sydney. Prvi vtisi?
Meni je bil Sydney Harbour YHA hostel tako hud! Do potovanja v Avstralijo sem bila več ali manj zgolj po hostlih v Evropi! A ta hostel je bil res na drugem, višjem, nivoju, vse čisto in urejeno. Vsi detajli so bili narejeni in postavljeni z okusom in na prav način. Prve tri noči sva imela pogled na Sydneysko opero – je sploh lahko še kaj boljšega? Presenetilo me je tudi to, da je bilo v hostlih veliko starejših ljudi. Hostli imajo namreč tudi kuhinjo in na ta način lahko veliko prihraniš. Za udobnejše bivanje prenočuješ v privatnih sobah s kopalnico, obroke pa si lahko pripravljaš kar sam. Odlična kombinacija, saj so cene v restavracijah za nas standard precej zasoljene. Pica od 20 do 25 evrov, greš na solato in plačaš 20 evrov. Pivo, ki ga pri nas dobiš za 2 evra, je tam od 8 do 12 evrov. 



Drugače pa je sam Sydney super in to ne le zaradi znamenite opere in mostu. Vse polno je raznih zalivčkov, plaž za surfanje, pohodniških poti. Verjetno mi je Sidney zlezel pod kožo tudi zaradi prijaznih, odprtih domačinov, ki so vedno pripravljeni pomagati. 

Poskusila sta se tudi v surfanju. Brez te izkušnje v Avstraliji pač ni šlo.
Surfanje je način življenja. Ob šestih zjutraj je morje polno surfarjev, ki čakajo na valove, surfajo kakšno uro, gredo v službo in po delu so spet na valovih. Če hočeš spoznati del lokalnega življenja, surfanje enostavno moraš poskusiti. Zares je bila super izkušnja. Ko enkrat stojiš na dili, ni več poti nazaj. Zdi se mi, da bova sedaj gledala samo še destinacije, kjer se da surfat.



Naslednja destinacija je bilo Modro gorovje (Blue Mountains). 
Ja, tega sem se nekako najbolj bala, saj so naju peljali na soteskanje in spust po vrvi s pečin. Najbolj me je skrbela višina, saj se mi kdaj zgodi, da me zgrabi vrtoglavica, a je bilo vse speljano tako, da sem dobila popolno zaupanje v svoje početje. Na koncu sem se spustila celo po 30 metrskem slapu! Prava adrenalinska zadeva, ki sva jo dodatno začinila še s pohodi med evkaliptusi, ki so tako značilni za Modro gorovje.



Bila sta tudi v Melbournu. 
Res je. Sprva nama je Melbourne zaradi vseh nebotičnikov sicer deloval malo bolj hladno in poslovno, a ko sva začela mesto podrobneje raziskovati se je podoba obrnila na glavo. Našla sva boemske četrti, čudovite plaže, ulično umetnost, parke. Edina negativna stvar je leden veter, ki zapiha iz Antarktike in temperature v ozračju čez noč padejo iz 34 na 17 stopinj. Poleg velikih mest, kot sta Sidney in Melbourne, ima Avstralija še množico manjših mest, kot je recimo Port Stephens, dve in pol uri vožnje iz Sidneyja. Zame bi bil to idealen kraj za življenje. Narava, umirjenost, ni hitenja, ni množic ljudi, ogromno obalnih poti, surfanje, kenguruji, koale… Tukaj sva oba pustila košček najinega srca.


Pa se vrniva ponovno na bloganje. Vse si ponovno zapisovala, a tokrat na strani Jonovega bloga. Kako je bilo pisati za blog nekoga drugega? 
Mislim, da je bilo njemu lažje, saj je pisal v svojem materinem jeziku. Najbolj me je pravzaprav skrbelo, kaj si bodo mislili o mojih nepravilnih stavkih, slovnici… Vidi se, da angleščina ni moj prvi jezik in vse, kar sem upala, je bilo, da jih branje ne bi minilo že pri prvem stavku. Sva pa z Jonom na vezi, mogoče se kdaj kje na poti celo srečava. To je bil pravzaprav edini minus tekmovanja – da se nismo srečali z našo menjavo.

Imaš za konec še kakšno vzpodbudno besedo za blogerje?
Sama sem se prijavila z mislijo, češ, kaj pa bom, saj me tako ne bodo izbrali. A sedaj vidim, da se je potrebno prijaviti brez zadržkov, si upati, narediti vse kar je v tvoji moči in če se vse poklopilo, je TOP! Enostavno sama nisem dovolj zaupala vase, sploh kar se tiče angleškega bloga, saj je konkurenca ogromna. A če se ne prijaviš, nimaš res nobene možnosti za uspeh. Če bi se lahko drugo leto še enkrat prijavila, bi to storila brez kančka obotavljanja!

Sorodni članki

Prijava