Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

Masaji

Z natikači iz obrabljenih pnevmatik v slikovito savano

Čudovita prostrana savana, kjer se leno pasejo zebre in antilope, par kilometrov vstran se skozi grmovje s težkimi koraki prikaže slon, v daljavi je videti dolge vratove elegantnih žiraf. Ljudje se odpravljajo v kenijske safarije, da bi videli velikih pet, v preteklosti najbolj zaželenih živali, ki so jih lovili zaradi njihovih oklov, rogov in krzna. Med njimi so lev, leopard, bivol, slon in nosorog.

Vsebina

Le redke in vztrajne doleti sreča, da vidijo prav vse. Zato se je potrebno v divjino odpraviti preden sonce vzide nad nepregledno ravnino nizkih trav, kjer se med redkimi drevesi sprehajajo živali, ki jih v naravnem okolju vidimo le v dokumentarcih. Pogled na neverjetno pokrajino, ki se vtisne v spomin, zagotovo odtehta neprespana noč v narodnem parku. Niti nočni stražarji niso pregnali neprijetne misli na krokodile v le par metrov oddaljeni reki in nilske konje, ki ponoči zaidejo tudi med majhne hiške pokrite s slamo. Ne kralj živali, ne nepregledna množica bivolov ali močni nosorog, prav nilski konj je ta, ki terja največ življenj v Keniji in celotni črni podcelini. Strah in trepet v narodnem parku v Keniji pa so gotovo majhni nadležni komarji, ki prenašajo malarijo.

V kenijskih narodnih parkih in ob njih pa živali niso edina bitja, ki privabljajo množice turistov. Masaji so zagotovo postali bolj poznani po knjigi Corinne Hofmann, ki opisuje njena doživetja v afriški divjini. Knjiga Bela Masajka je bila svetovna uspešnica (po knjižni predlogi so posneli tudi film), ljudje, ki so se odpravili v Kenijo, so želeli videti ali so lasje mladih Masajev res tako rdeči, ali je njihova koža res kot ebenovina in njihove navade res tako nenavadne zahodnemu očesu, kot je opisovala Hofmannova. Tudi sama se nisem razlikovala od ostalih turistov, želela sem videti slavne Masaje. Moram reči, da so se ti, ki smo jih obiskali mi, kar dobro prilagodili kapitalističnemu sistemu in po principu »nič ni zastonj« zaračunajo vsak obisk turistov. Za vstop v njihovo malo kraljestvo so na osebo zaračunali pet dolarjev, če dolarjev nisi imel, je bilo pet evrov tudi dobra kupčija. Za to ceno so zaplesali ples dobrodošlice, nas peljali po vasi in na koncu ponudili ročno narejen nakit, seveda po zahodnih cenah. Nisem se mogla znebiti občutka, da jim gre kar dobro. Ženske imajo lepo zaobljene trebuščke, otroci bosi veselo skačejo po rdeči zemlji, moški, obuti v doma narejene natikače iz obrabljenih pnevmatik v polomljeni angleščini razlagajo, kako poteka masajski vsakdan. Njihova vas leži ob cesti, ustavi se veliko turistov, ki jim prinesejo kar nekaj denarja, zato jih niti bela koža zahodnih turistov ne fascinira več. V kolikor v njihove vasi ne poseže kakšen kapitalist, jim ne bo hudega.

Drugače je z Masaji, ki živijo v narodnem parku. Tam večinoma niso zaželeni, saj naj bi njihov način življenja 'uničeval' naraven habitat divjih živali, ki jih turisti v safariju želijo videti. Čeprav so upravitelji parkov Masajem prepovedali njihov tradicionalen način življenja, po drugi strani želijo, da ga del ohranijo, saj je za želje turistov potrebno storiti prav vse. Življenje Masajev je za Zahodnjake še vedno nekaj posebnega. Ukvarjajo se namreč z živinorejo in so patriarhalno ljudstvo. Moški so lastniki tako živine kot žensk ter njihovih otrok. Kljub temu imajo masajske žene določene pravice in če so kršene, se lahko pritožijo starešini. Mož ženo kupi z doto in žene s ponosom govorijo o tem, da jo je mož kupil. Kontroverzen obred, ki se je pri Masajih kot tudi mnogih drugih ljudstvih v Afriki in tudi na bližnjem vzhodu ohranil, je obred obrezovanja in je osrednji dogodek v življenju Masajev. Tako deklice kot dečki prestopijo v obdobje odraslega z obrezovanjem, ki ima v afriških družbah velik pomen, čeprav je obred za naše pojme krut in pripelje do mnogih zdravstvenih težav žensk. A zadeve se izboljšujejo, vendar počasi in po malem. Turizem je zlata jama za vlade malo revnejših držav (pa tudi tistih bogatejših), zato želijo ustreči željam turistov, četudi zato gredo glave. Leta in leta so Masaji živeli v sožitju z živalmi na ozemlju, ki ga je vlada določila za nacionalni park, sedaj pa so velikokrat obubožani, podhranjeni, nimajo dostopa do zdravstvene nege in šolanja. Seveda vodiči o njihovi bedi ne črhnejo niti besedice, peljali vas bodo zgolj v vasi, kjer imajo dogovor.

Globalizacija in vse nove tehnologije so privedle do širitve turizma v najbolj odročne in nedostopne kraje sveta. Turizem je s seboj prinesel cel aparat, ki je na domačih kulturah pustil izjemen pečat. Domačini želijo profitirati od tega turističnega aparata, zato se morajo podrediti njegovim zahtevam. Te zahteve postavljajo Zahodnjaki, ki želijo videti pristno in vsakdanje življenje oddaljenih kultur, kamor se odpravijo na dopust. Nekateri domačini vidijo turizem kot dobro stvar, saj jim je prinesel lažje življenje. Primer so Masaji na ranču Mayer, kjer jih družina Mayer 'prodaja' turistom, za njih plešejo, jim pokažejo svoj način življenja, navade in običaje. Tudi sami Masaji pravijo, da jim to ustreza, saj imajo vse, kar potrebujejo, igranje turistom je njihova služba. Težko je reči, da je turizem res prinesel samo slabosti v oddaljene dežele. Čeprav je ponekod povzročil veliko revščine, obubožanja in podhranjenosti, je v nekaterih primerih zelo dobičkonosna dejavnost. Vprašanje pa je, kdo ima od te dejavnosti največ koristi. Najrevnejši zagotovo ne. Včasih kar zaboli srce, ko vidiš ljudi, ki živijo v slumih v Mombasi, v razcapanih oblačilih sedijo pred svojo barako, ki večjega neurja zagotovo ne bi preživela. Ob pogledu na te ljudi, ki nimajo dostopa niti do čiste vode, kaj šele do ostalih dobrin, me je prvič navdal občutek sramu. Sram me je bilo, da se gremo nek visok turizem v rezortih, kjer se tuširamo trikrat na dan, kjer polni krožniki hrane romajo v smeti in kjer domačini, ki zaslužijo toliko, da v Evropi še za kruh ne bi imeli, ustrežejo vsaki želji obiskovalcev. Tistim Masajem ob cesti in ostalim ljudem, ki še vedno živijo v notranjosti Kenije, kjer imajo dovolj vode, da gojijo poljščine in živino, ne manjka prav nič. Upam, da se tega zavedajo in da jih pot ne zanese v kaotična, prašna mesta, kjer se večina izgubi v revščini.

Sorodni članki

Rezervirajte oglede, zanimivosti in znamenitosti 10% ceneje

Prijava