Od nekdaj sem bila živahen, radoveden in drzen otrok, zato me je na obisk kar nekaj časa vabila razburljiva afriška celina. Kenija, ki leži v vzhodni Afriki, je sicer navzven dežela naravnih in kulturnih lepot Massai Mare, Viktorijinega jezera, nasadov čaja in kave, vendar sem se tokrat tja odpravila z drugačnim namenom: raziskovat skrito srce dežele, njen sušni severni del – regijo Turkana.
Da odgovorim na to vprašanje, moram začeti na začetku. Kljub solzam moje drage matere je bila moja odločitev, da grem odkrivat »pravo« Afriko, trdna že precej pred samim odhodom. Zavedela pa sem se, da takšno potovanje za mlado belko ne bo najlažji zalogaj. V okviru programa POTA se mi je tako ponudila odlična priložnost, kjer lahko odkrivanje Afrike združim še s prostovoljnim delom. Eden od projektov, ki se je usmerjal predvsem v pedagoško delo in delo z mladimi, se je odvijal ravno na severu Kenije, v glavnem mestu regije Turkana – Lodwarju. Zakaj ravno tam? Regija Turkana je najbolj sušna, revna in neposeljena regija v Keniji. Posledično se tamkajšnje prebivalstvo sooča s številnimi izzivi, povezanimi z izobraževanjem, zdravstvom, infrastrukturo, oskrbo z vodo in hrano itd. Regija tako potrebuje nekaj pomoči, ki bi vzpodbudila trajnostni razvoj gospodarstva.
Da ne bom delala krivice programu POTA, vam ga moram na kratko predstaviti. POTA je program, ki mladim med 18. in 30. letom za 3–5 tednov omogoča izkušnjo laiškega misijonarstva. Poleg res kakovostne priprave na projektu ni fokusa zgolj na običajni prostovoljski pomoči, temveč preko vsakodnevnih skupinskih refleksij tudi na osebni in duhovni rasti posameznika. Prijave za letošnje projekte so se sicer zaprle 15. decembra, vendar vabljen, da razmisliš o prijavi na projekte naslednje leto. Če imaš kakšno vprašanje, pa lahko brez problema pišeš tudi meni.
Pot na sever Kenije je bila izredno zanimiva predvsem zaradi prigode, ki se nam je zgodila v Istanbulu, kjer smo imeli sedemurni postanek. Mimogrede, če letiš z Turkish Airlines in imaš med povezanima letoma postanek, daljši od pet ur, ti pripada kupon za brezplačen obrok, ki ga dobiš na okencu z informacijami. Prav tako letalska družba organizira več različnih brezplačnih ogledov mesta t.i. »Touristanbul« za vse, ki imajo med povezanimi leti postanek, daljši od šest ur. Mi smo se kljub dolgemu postanku na letališču posvetili nekaterim administrativnih zadevam, ki so bile v pokoronskem času še potrebne za vstop v državo. Po vkrcanju in pristanku v Nairobi pa smo doživeli šok. Eden od članov ekipe je že na Brniku dobil karto, na kateri je namesto sedeža pisalo »standby«. Po takojšnjem klicu na agencijo smo bili sicer pomirjeni in mislili, da bo verjetno zgolj preusmerjen v razkošen »business class«. Zgodilo pa se je, da je očitno letalska družba prodala precej več vozovnic, kot je bilo na voljo prostih sedežev. V Nairobiju, kamor smo prileteli okoli tretje ure zjutraj, je tako zavladala mini panika. Hvala bogu za brezplačen Wi-Fi, zaradi katerega smo relativno hitro uredili situacijo in našli našega taksista, ki nas je prepeljal na letališče za notranji letalski promet.
Bilo je izredno hladno (kdo bi si mislil, da ponoči sredi poletja na drugi strani ekvatorja pade temperatura tudi do 10 °C), presenetil pa me je tudi kontrast med razkošjem velemesta in nočno senco barakarskih naselij mimo katerih smo se peljali. Nairobi, glavno mesto Kenije z več kot 4 milijoni prebivalcev, pa je čisto nasprotje skromnemu Lodwarju, naši končni postojanki, kjer npr. ne obstaja niti kavarna. Drugega dela poti se zaradi zaspanosti spomnim bolj medlo. Sumljivo majhno rdeče letalo nas je kot kakšen avtobus s kratkim postankom v Eldoretu turbulentno, vendar varno pripeljalo na cilj.
Iz Nairobija se lahko Lodwar (tudi z javnim prevozom) doseže v slabih dveh dneh vožnje. Mi smo to možnost izkoristili za pot nazaj. Vožnja po vertikali Kenije je res čudovita, saj prečkaš več različnih podnebnih in višinskih pasov, med drugim tudi ekvator in tropski deževni gozd. Prav tako pa si lahko ogledaš še druge znamenitosti države, npr. Lake Nakuru, kjer se ob določenem delu leta zadržujejo jate flamingov.
V Kenijo sem se na enomesečni obisk odpravila poleti 2022, v skupini s še devetimi drugimi vrstniki različnih interesov in študijskih smeri. V Lodwarju smo bili nastanjeni pri našem gostitelju fr. Paulu, v katedralni škofiji, kjer je bilo za naše bivanjske in higienske potrebe res dobro poskrbljeno. Najprej smo sodelovali pri izvedbi izobraževalnega srečanja mladih iz celotne regije, za katerega smo pripravili različne delavnice na temo alkohola, drog in drugih pasti družbe, moralnega razsojanja in problemov mladih v Sloveniji. Delavnico so dopolnili kenijski mladi, ki so izpostavili njihove probleme. S kenijsko mladino smo skupaj tudi jedli, peli, plesali, se športno udejstvovali in seveda spletli kar nekaj prijateljskih vezi.
V prihodnjih tednih smo tako s tremi mladimi, s katerimi smo se spoznali na tem srečanju, nadaljevali delo v treh centrih: centru Nadirkonyen za otroke z ulice, centru sv. Luka za gluhe in naglušne otroke ter Ewoi centru za otroke s posebnimi potrebami (večinoma je šlo za gibalno ovirane otroke s cerebralno paralizo oz. pridruženimi motnjami). V slednjem smo izvajali predvsem nego otrok (jih hranili, previjali, umivali ter pomagali pri razgibavanju), v drugih dveh centrih pa smo v popoldanskem času izvajali različne športne, ustvarjalne in glasbeno-plesne delavnice. V centru Nadirkonyen smo v dopoldanskem času spremljali tudi socialne delavce pri obiskih šol, domov in uličnem delu, kar je bila zame res neprecenljiva izkušnja.
Poleg tega smo tekom našega projekta izvedli še nekaj obiskov drugih krajev v regiji. Obiskali smo mlade v župniji Kataboi, center Janeza Pavla II., v okviru katerega deluje šola za otroke s posebnimi potrebami, prisostvovali pri tradicionalni kenijski poroki nečaka našega gostitelja, obiskali begunski center v Kakumi (gre za enega največjih begunskih centrov v Afriki), preživeli dan ob in v jezeru Turkana, ki je med drugim največje stalno puščavsko jezero, v njem pa naj bi plavalo kar 12.000 krokodilov. Skratka, doživeli veliko lepega in spoznali čudovite ljudi.
Priznam, med pisanjem članka me je zajela nostalgija. Pogrešam vonj sveže na roke opranega perila z afriškim pralnim praškom, okus na ognju pečenega mesa in čapatijev, ples in petje na vsakem koraku, vesele otroške oči, pitje presladkega kenijskega čaja (predvsem zaradi pogovorov, ki so se razvili ob njem), razvozlavanje afriškega naglasa, dancing roads in stiskanje na klopcah v landcruiserju, celo tuširanje s čebrom, ko tuš ni deloval.
Če ne drugače, Turkano obiščite zaradi pomoči, ki jo lokalno prebivalstvo potrebuje pri razvoju trajnostnega gospodarstva. Edina dva belca, ki smo ju srečali, sta bila Avstrijca, ki sta bila za dve leti projektno zaposlena ravno za razvoj sončnih elektrarn in razsoljevanja vode iz jezera Turkana. Poleg tega pa ima regija res velik turistični potencial. Ta čudovita afriška pokrajina je dom številnim tradicionalnim nomadskim etičnim skupinam, mnogim ogroženim živalskim vrstam in praktično zibelka človeške civilizacije (l. 1984 je v okolici turkanskega jezera paleoantropolog Richard Leakey našel 1,6 milijona star fosil Homo erectusa).
Odgovora na naslovno vprašanje vam pa ne izdam. Pridite in raziskujte sami.
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | RPC
