Popolni vodnik za raziskovanje Korzike z avtodomom

Najboljši čas za potovanje na Korziko smo ocenili pomlad ali pa jesen, čeprav se lahko tja podamo kadarkoli v letu. Poletja so tam najbolj turistično razvita, kar pa pomeni ponekod veliko gneče in potrebne predhodne rezervacije. Ker potujemo z avtodomom, bi nas tudi precej zmotilo, če nas v kampih ne bi sprejeli le za eno noč. Nekateri kampi namreč omejijo minimalno število dni bivanja. Pozimi pa so mnogi kampi zaprti, prav tako tudi mnoge druge turistične zanimivosti. Zna se zgoditi, da so zaprte tudi gorske ceste, kar bi bilo res škoda izpustiti. Zato smo ocenili, da je idealen čas potovanja po Korziki jesen ali pomlad. Kljub temu, da smo tam potovali v jeseni in se ne pričakuje pretirane gneče, je smiselno vozovnice za trajekt kupiti vnaprej. Ostalih rezervacij pa nismo urejali, le pozanimali smo se o odprtih kampih. Kampiranje na črno se na Korziki namreč precej kaznuje.

Potovanje z avtodomom po Korziki se nam je v jesenskem času zdelo čudovito. Težko pa smo si zamislili, da bi tam potovali v poletnih dneh, ko so na cesti velike gneče. Sploh po zahodnem delu Korzike, kjer so ozke, prepadne in razgledne ceste. Le tu in tam so ob cestah urejena odmakališča in marsikje se dva velika avtodoma ob srečanju ne bi mogla peljati drug mimo drugega. Sicer pa je potovanje po Korziki najlepše v lastni organizaciji in s svojim vozilom. Mnoge lepe razgledne točke kar vabijo, da se ustavimo in uživamo ob čudovitih razgledih. Nekateri popotniki se po Korziki podajo tudi na daljše pohode, spet drugi potujejo po čudoviti pokrajini z vlakom.

Ker Korzika zaradi svoje zelo razgibane pokrajine le ni tako majhna in za kar se da lepo doživetje otoka potrebujemo vsaj en teden, smo si vnaprej začrtali okviren plan potovanja. S trajektom smo prispeli v Bastijo, od koder smo najprej potovali proti severu, in sicer obiskali polotok Cap Corse. Po eni strani polotoka smo potovali proti severu in po drugi strani nazaj proti jugu. Polotok Cap Corse je poln čudovitih točk za ogled z nešteto lepimi plažami, starimi lepimi vasicami in pristanišči. Težko je izbrati tiste najlepše. Zato se je najlepše ustaviti tam, kjer nam kaj pade v oči. Mi smo si sicer naredili nek izbor, a se na konec koncev ustavili točno tam, kjer nam je bilo na videz najbolj zanimivo.

Obmorsko mestece Brando je čudovito za sprehod. Ima nekaj ozkih uličic ter prijetnih lokalov tik ob morju. Najbolj znan tam je stolp Torra Ghjenuvese d’Erbalunga. Od plaž je težko določiti, katera je lepša, saj jih je ogromno. Ustavili smo se na plažah Pietracorbara, Cala Genovese, Nonza, Farinole in še nekaj manjših. Do večine je enostavno dostopati. Pristanišče Porte de Centuri je majhno pristanišče na severozahodnem delu polotoka, na katerega je najlepši razgled s prelaza nad njim. Na polotoku Cap Corse ni večjega mesta, razen ob njegovem začetku, kjer je znano pristaniško mesto Bastia ter na njegovi drugi strani je manjše mestece St. Florent. Tudi tam se nahaja pristanišče, a bolj za manjše ladje in čolne. Je pa staro mestno jedro s trdnjavo lepo za ogled.

Za potovanje po notranjosti otoka smo kot večina popotnikov načrtovali obisk znanega zgodovinskega mesta Corte, kraja v notranjosti Korzike, ki je obdan z mogočnimi hribi. Od tam je mnogo izhodišč za pohode, med katerimi je ena najbolj obiskanih dolina Restonica. Corte velja za simbol Korzike. Nad starim mestnim jedrom se dviga graščina, kjer je muzej in od koder se razprostirajo lepi razgledi. Sicer pa je kraj poznan tudi po univerzi in vinogradih.

Korziški hribi so čudoviti. Imajo kar preko 70 vrhov, višjih od 2000 metrov. Najlepše je seveda, če se podamo po hribih peš. Če pa te možnosti nimamo, je čudovito tudi, če se zapeljemo po gorskih cestah. V tem predelu lahko na cestah srečamo veliko domačih živali, z malo sreče pa tudi kakšno divjo. Neobičajno nam je bilo predvsem to, da je tam zares veliko svinj, ki se prosto sprehajajo naokoli.

Kje se ustaviti na potovanju po gorskih cestah, pa je odločitev vsakega popotnika posebej. Na voljo je več možnosti za postanke in vsak izbere sebi najlepše. Ob cesti, ki vodi čez hribe, ne moremo spregledati posebnega jezera Lac de L’Ospedale. Četudi gre za umetno jezero, saj so tam naredili jez, je zelo lepo za videti. Njegova posebnost so predvsem ostanki nekoč mogočnih dreves, ki so rasla na tem področju. Je tudi pravi magnet za zanimive fotografije.

Ker Korzika slovi po visokih hribih, je razumljivo, da je tam tudi več dolin, sotesk in slapov. Ena izmed prijetnih in enostavnih dolin z mnogimi tolmuni je Piscines Naturelles de Cavu. Označena pot nas vodi tik ob reki, za pohod pa potrebujemo okoli eno uro enostavne hoje. Mi smo se podali v eno smer ob reki, nazaj pa po cesti, ki je zaprta za promet. V toplejšem delu leta so tolmuni pravi magnet za kopanje.

Ko smo prepotovali lep del notranjosti Korzike in se naužili njihovih hribov, smo prispeli do najlepšega mesta na Korziki, Bonifacio. Njegovo staro mestno jedro je polno življenja. Na ozkih uličicah ponujajo vse mogoče, od prijetnih lokalov, trgovinic in galerij. Mesto najbolje doživimo, če se podamo na pohod po klifu, od koder se razkriva pogled na morje, ki spodjeda skalnato vzpetino z Bonifaciem na vrhu. Tam smo privoščili pohod po zelo strmih stopnicah (Escalier du Roi d’Aragon) po klifu vse do obale in nato še tik nad obalo po poti, ki je vklesana v živo skalo. Izhodišče je iz centra Bonifacia. Gre za zelo zanimivo in nepozabno doživetje. Ob plačilu vstopnine smo prejeli tudi čelade.

Bonifacio leži na skrajnem južnem delu Korzike. Od tam smo si za povratek na severni del otoka izbrali zahodni del, kjer je mnogo bolj razgibano kakor na vzhodnem delu. Kakšno uro vožnje od Bonifacia se nahaja mesto Sartene, ki je tudi za nas kot za mnoge ostale popotnike predstavljal prijeten postanek na potovanju. Pravijo, da so Sartene najbolj korziške izmed vseh otoških mest. Tam smo si ogledali staro mestno jedro z glavno promenado ter manjšim trgom s cerkvijo.

Glavno mesto Ajaccio leži na zahodni obali Korzike, kjer pa je običajno precejšnja gneča. Sicer je tam rojstna hiša Napoleona, lepa promenada ob morju in staro mestno jedro. Ampak nam je bilo mnogo bolj prijetno v njegovi okolici, kjer smo dočakali čudovit sončni vzhod na rtu Pointe de la Parata. Na rtu so pohodne poti in prepoved za promet. Gre za čudovito stvaritev narave, ki je vredna obiska. Pred rtom je urejeno parkirišče, nato pot nadaljujemo peš. Koliko časa bomo hodili, je odvisno od nas samih, saj lahko že po približno 20 minutah hoje vidimo nekaj lepot tega rta ali pa pot nadaljujemo do konca.

Najlepše doživetje, ki smo ga doživeli na potovanju po Korziki, je nedvomno obisk naravnega rezervata Scandola, ki se nahaja na zahodni obali Korzike. Gre za območje, ki je pod zaščito Unesca. Ogledati se ga da le s strani morja, torej s plovbo. Med mnogimi ponudniki, ki imajo vsi zelo podobne cene, smo izbrali Les Croisières Grand Bleu in bili zelo zadovoljni. Na štiriurni vožnji z velikim gumenjakom smo se vozili ob čudoviti stvaritvi narave, se s čolnom podali v naravne jame, soteske, opazovali orlova gnezda, ostanke nekdanjega ognjenika in se podali v majhno vasico, do katere se da priti le po morju. Za izhodišče smo si izbrali kraj Cargese.

Zahodna obala Korzike nam je ostala v čudovitem spominu. Ne le nepopisno lepa Scandola, že sama vožnja po razglednih cestah je nekaj posebnega. Vožnja po cesti v predelu Calanques de Piana je za marsikoga lahko nekoliko strašna, saj gre za precej ozke ceste in zelo strma pobočja. Hkrati pa je to čudovit predel z nepopisno lepimi razgledi, presenečenjem in skalo z naravnim oknom v obliki srčka. Tam je tudi manjši odstavni del, kjer se večina popotnikov ustavi za lepo fotografijo.

Kot zadnje obiskano mesto na Korziki je bilo znano mesto Calvi, prijetno obmorsko mesto, poznano tudi kot rojstni kraj Krištofa Kolumba. Staro mesto se dviga na pečini nad morjem, del njega pa se nahaja tudi nižje ob morju, kjer je lepa promenada in pristanišče. Na rivi kar mrgoli gostinskih ponudnikov.