Družinsko potovanje v Združene arabske emirate – 2. del

Kot večina obiskovalcev smo se tudi mi podali na njihovo glavno turistično atrakcijo, Burj Khalifo, ki je najvišja zgradba na svetu. Da smo imeli nekoliko ugodnejšo vstopnino, smo vstopnice skupaj z ogledom akvarija plačali vnaprej. Z ekstremno hitrim dvigalom smo se povzpeli do 124. nadstropja. Nismo ravno imeli občutka, da smo na takšni višini bili v le nekaj sekundah.

Razgled z vrha Burj Khalife je zares edinstven. Mnogi, ki so že obiskali stolp, so izpostavili, da je razgled še posebej čaroben zvečer, ko se stemni. Na vsake pol ure se tam odvije nepozaben spektakel – Burj Khalifa spreminja barvo, vodometi v kombinaciji z raznimi barvnimi odtenki se dvigujejo visoko v zrak, vse skupaj pa spremlja prijetna glasba. Poleg vsega pa je to brezplačno in ta čudoviti dogodek lahko podoživimo večkrat.

Po fotografijah nas je takoj pritegnilo mesto Al Ain. Iz Dubaja do Al Aina smo potovali približno eno uro in pol. Pot do tja je suhoparna, vozili smo se namreč čez puščavo, ki se nam je na oko zdela ves čas enaka. Tu in tam se je za ograjo ob cesti sprehodila kakšna lena kamela. Malo zdolgočaseni smo upali, da bomo v mestu Al Ain doživeli kaj lepega in res je bilo eno veliko presenečenje. Mesto namreč v sebi skriva več oaz, ki so sestavljene iz dateljevih palm, med njimi pa se pretakajo kanali z vodo. Glede na to, da so oaze precej velike, smo se odločili, da eno izmed njih obiščemo s kolesi. Najeli smo tricikle, na katerih se lahko peljeta dve odrasli osebi in en otrok. Cena najema enega tricikla je 20 evrov. Vožnja med dateljevimi palmami, kjer smo nekajkrat poskusili njihove slastne sadeže, je bila za nas pravo doživetje.

V mestu smo si nato ogledali še nekaj starinskih zgradb, ki so si na videz med seboj precej podobne. Domačini so nam z veseljem povedali, da je posebnost teh zgradb njihova sestava, saj so jih včasih gradili iz blata in palm. Da je bil dan popoln, smo se podali še na znano goro nad mestom Al Ain, ki se imenuje Jebel Hafeet. Del gore se nahaja že v sosednjem Omanu. Tako smo na eno stran opazovali neskončne ravnine Emiratov, na drugo stran pa neskončne ravnine Omana.

Ob potovanju po podeželju smo od domačinov slišali, da obstaja v puščavi vasica, ki ji pravijo »Vas duhov«. Pravijo, da tja zaidejo le redki, in mi smo bili eni izmed njih. Nekaj časa smo se po puščavi peljali sami, nato pa se je mimo pripeljal domačin, ki nam je ponudil, da nas zapelje do vasice. Sedeli smo kar zadaj na »kripi« starega vozila, le babica je sedela spredaj poleg voznika. Po desetih minutah vožnje smo zagledali vas z manjšo mošejo v centru. Vas, ki so jo domačini zapustili že pred časom, je bila delno zasuta s puščavskim peskom. Razlog, zakaj so jo zapustili, tiči v tem, da naj bi vas naselil duh. Zanimivo je, da v njeni okolici prav tako nihče ne domuje. In ravno zaradi zgodbe in delno zasutih stavb je vas danes zelo zanimiva za obiskovalce.

Emirati so idealni za ljubitelje puščav. Po kilometrih in kilometrih prevoženih cest po puščavi se nam le-ta ni zdela več nič posebnega, zgolj suhoparna. Ampak puščava zna biti prav zabavna, če se podamo na njo s kamelami, terenskimi vozili, štirikolesniki ali buggy-ji. Ko smo že ob cestah opazili mnogo ponudnikov, smo takoj vedeli, da se splača poskusiti z barantanjem. Ker smo uspeli dobiti primerno ceno, smo se odločili za ogled puščave na dva načina. S kamelami in buggy-ji. Slednje je organizirano tako, da se pred nami pelje vodnik na štirikolesniku. Vožnja je bila precej adrenalinska in zelo zabavna.

Želeli smo spoznati tudi vzhodno obalo Emiratov. Kot bi lahko pričakovali, tudi ta del obale sestavljajo neskončno dolge peščene plaže, le da se v ozadju dvigajo visoki hribi. Hribi so bili za nas kot nekakšen magnet, saj smo vsi želeli opazovati sicer na videz pusto pokrajino s kakšnega razglednega vrha.

Nad mestom Khor Fakkan se nahaja lepa razgledna točka, do koder smo se pripeljali. Zanimivo pokrajino smo opazovali iz lokala ter zabavnih otroških igral. Četudi smo pričakovali, da bo na lepih peščenih plažah nekaj turistov ali vsaj domačinov, je bilo naše prepričanje precej zmotno. Smo pa opazili dogajanje na jezeru Hawd al Bid'ah, ki se nahaja le nekaj kilometrov v notranjosti. Ljudje so se vozili s čolni, supi, uživali v zelenju, ki je le tik ob jezeru, in posedali v lokalih. Kot smo lahko sami ocenili, je šlo predvsem za domačine.

Med potovanjem na vzhodno obalo Emiratov obstaja možnost prečkanja enklave Oman. Seveda smo izbrali to možnost, niti v sanjah pa si nismo mislili, da se bomo vozili po tako slabih cestah. Enklava Omana je manjši del države Oman, ki leži v Emiratih, znotraj enklave pa je še en manjši del emiratskega ozemlja. Na zemljevidu to izgleda precej neobičajno. Če med potovanjem ne bi bilo oznak, ne bi niti vedeli, da smo po nekaj kilometrih ponovno v Emiratih. V predelu enklave so visoke gore, slabe makadamske ceste, padajoče kamenje, nekaj potokov in celo ena jama. Jama je za nas predstavljala postanek med potjo, saj je lep prizor za fotografiranje. Ko smo se vrnili na urejene ceste Emiratov, smo ugotovili, da smo čez enklavo porabili vsaj petkrat več časa, kot bi ga po običajnih cestah. Kljub temu pa smo imeli za seboj eno zanimivo izkušnjo.

Ob potovanju po Emiratih dejansko sploh ne veš, kdo točno je pravi domačin in kdo priseljenec. Ko smo se gibali po večjih mestih, sploh nismo imeli občutka, da smo v arabskem svetu. Mnogi se oblačijo po zadnji modi, mlada dekleta nosijo pomanjkljiva oblačila, kar je še toliko bolj v nasprotju s pravili arabskega sveta. Prave Arabce smo pogosteje srečali na podeželju, a še tam ni bilo zagotovilo, da le-ti niso bili priseljeni. Po nekaterih podatkih domačini predstavljajo le četrtino celega prebivalstva.

Vsak dan smo srečevali delavce iz revnejših držav, ki opravljajo težja fizična dela, dela v gostinstvu in celo dela na javnih straniščih. Skoraj vsako javno stranišče ima svojega zaposlenega, ki skrbi za vrhunsko čistočo. Tako lepo urejenih javnih stranišč še nismo videli nikjer drugje na svetu. Ti ljudje začnejo delati že v zgodnjih jutranjih urah, ko jih delavski avtobusi razvozijo na delovišča ter jih v poznih popoldanskih ali večernih urah razvozijo nazaj do skupnih bivališč. Mnogi delajo tudi ponoči. V Emiratih se nenehno nekaj gradi, zato se ponekod dela tudi 24 ur na dan.

Stik s pravimi domačini smo imeli v puščavi v odmaknjenih predelih, kjer smo srečali ljudi z dolgimi haljami, ki so bili zaviti v rute. Tam je težko srečati ženske, saj so na prostem večinoma prisotni le moški. Občasno smo videli tudi kakšnega otroka. Za ljudi v Emiratih lahko rečemo, da so zelo prijazni, olikani, spoštujejo njihova stroga pravila, turistom pa zelo radi pomagajo.

Potovanje po Emiratih nas je pozitivno presenetilo. V prvi vrsti gre tu za nadpovprečno razvito državo, zaradi česar je tudi zelo varna. Z malo iznajdljivosti pa je lahko takšno potovanje tudi precej ugodno. Ker gre za državo, ki je v popolnem nasprotju s Slovenijo, nam je bilo še toliko bolj zanimivo potovati po njej.