Južna Amerika po dolgem in počez za več kot pol leta – 1. del

Par, ki je imel dovolj vsakodnevne rutine in jo je mahnil na drugi konec sveta

Nakup novega avta, izkušena popotnika in nova celina za raziskovanje. Narava v vseh mogočih barvah. Neizmerna prijaznost ljudi. Kaj jih osrečuje? Manj, kot si mislite. Pokukate pa lahko tudi na njun blog Lahkih nog naokrog.

1. Menim, da vaju veliko ljudi že pozna, a nekje je treba začeti. Bi se lahko predstavila? Kdo sta in kaj trenutno počneta že par mesecev oziroma kje se nahajata? Kako sedaj gledata na svojo preteklo večmesečno pot in kakšni so načrti vse do vrnitve v Slovenijo?
Sva Rok in Katarina Hočevar. On je arhitekt. Natančen, skrben in energičen. Ona je kemik, ki končuje doktorat iz biokemije in organizatorka. Je vodstvena, včasih brezglava in bi šla povsod in prepotovala vse. Po letih trdega študija in preveč dela sva se odločila, da je čas za pavzo in eno »ornk« potovanje. Decembra 2018 sva se odpravila v Čile, kupila avto in začela najino celinsko avanturo po Južni Ameriki. Tako sedaj že približno pol leta potujeva tu naokoli. Prevozila sva 25.000 km, obiskala sedem držav in videla res veliko različnih pokrajin, vse od ledenikov, visokih gora, puščav, lepih plaž in tropskega gozda. Narava naju tudi sicer najbolj navdušuje in raznolikosti tu res ne primanjkuje.

Rok pravi: Sto ljudi, sto čudi. Prijazni Brazilci, karakterni in glasni Argentinci, resni Čilenci, prefrigani Bolivijci, ponosni Urugvajci in potlačeni Paragvajci. To nekako razloži, zakaj sva se v Braziliji počutila tako zelo dobro, pa čeprav je bilo vroče, soparno in polno mrčesa, ter zakaj naju Bolivija, čeprav ima čudovito naravo, nekako ni prepričala.

Katarina dodaja: Argentina nama je zaenkrat najljubša država te celine. Je izredno raznolika država, kjer najdemo vse od visokih gora, suhih pamp, močvirnatih pokrajin do puščave, konec koncev pa ima tudi morje in lepe plaže. Če k temu dodamo še dokaj normalno delovanje države, kjer smo turisti dobrodošli, relativno nizke cene in zanimivo kulturo ... To je za naju idealna mešanica vsega.

Sicer pa sva v preteklih šestih mesecih prepotovala že kar lep kos Južne Amerike. Iz Santiaga v Čilu sva se z avtomobilom najprej odpravila na jug, v Patagonijo, kjer sva preživela kar dva meseca – tako zelo nama je bila všeč. Ko sva prišla do Ognjene zemlje in ni več bilo mogoče iti južneje, sva se obrnila proti severu in prevozila celotno argentinsko obalo Atlantika, vse do Buenos Airesa. Sledilo je prečkanje Urugvaja in že sva bila v Braziliji, v Riu de Janeiru, kjer sva si ogledala slavni karneval. Izkušnja je bila fenomenalna.

Iz Ria sva nadaljevala še dalje proti severu, vse do glavnega mesta Brazilije – Brasilie – in do pokrajine Bahia, ki slovi po najlepših plažah. Nato sva se spet obrnila proti jugu in se čez Paragvaj vrnila v Argentino, ki naju je spet navdušila s svojo raznoliko pokrajino. Zaradi tehničnega pregleda najine toyote sva se vrnila v Čile, tokrat na sever. Po uspešno opravljenem pregledu sva avto za en teden parkirala in se za velikonočne praznike z letalom odpravila na Velikonočni otok. Po vrnitvi sva nadaljevala pot v Bolivijo in si pogledala njihov Altiplano, to je visokoležeča planota pod Andi. Trenutno pa sva na jugu Peruja. Videla sva že Machu Picchu in inkovske dosežke, jutri pa se odpravljava še v amazonski pragozd.

Prihodnji načrti pa so nekoliko zaviti v meglo. Načrtovala sva približno sedemmesečno potovanje od Čila do Kolumbije. Kdaj in kje točno bova zaključila potovanje, pa je odvisno od kupca najinega avtomobila. Namreč, najine čilske toyote žal ne moreva odpeljati s seboj v Slovenijo. Tako zaenkrat vse skupaj prepuščava naključju, torej da se stvar odvije, kot se bo. Trenutno sva v Peruju in upava, da prideva tudi do Ekvadorja, potem pa bova videla, kam se bova odpravila. Želiva si naprej v Kolumbijo, dopuščava pa tudi možnost, da se bova vrnila v Čile in avto prodala tam. Domov se nama ne mudi posebno, tako da naju ne moti, če bova potovanje malo podaljšala.

2. Tudi vidva zbirata kakšne specifične spominčke iz vsake države, kamor potujeta?
Ja, kupujeva magnetke. Malo klišejsko, veva. Ampak s tem sva začela že kar nekaj časa nazaj, pravzaprav na najinem prvem skupnem potovanju v Avstralijo in sedaj se nama zdi škoda, da bi odnehala. Poleg tega Katarina zbira (poštne) znamke in si posledično v vsaki državi kupi kakšno, Rok pa najbolj uživa v preizkušanju tipične lokalne hrane, ki jo potem doma sam še enkrat pripravi za svoje domače.

3. Kdo pa je najzanimivejša oseba, ki sta jo spoznala do sedaj, in zakaj? Česa vaju je naučila?
Rok: Urugvajski kolesar, ki sva ga srečala na meji z Brazilijo. Na tem potovanju po Južni Ameriki sva si zadala cilj, da ljudi vprašava, kaj jih osrečuje. Urugvajec nama je odgovoril: »Biti prisoten v tem trenutku. To je moj moto. Trudim se, da ne gledam nazaj in se naslajam nad dejstvom, kako lepo sem se imel včeraj ali prejšnji teden. Hkrati pa tudi ni smiselno ves čas gledati naprej in se veseliti nečesa, kar prihaja. Najbolje je biti zadovoljen ta trenutek, sedaj.«

Katarina: Brazilec Samuel, ki naju je sredi noči, ko nisva imela kje prespati, sprejel k sebi domov. Dva dni sva lahko kampirala pri njemu na dvorišču. Skupaj smo si pripravljali obroke in z njim sva šla na kar dve rojstnodnevni zabavi. Takšne gostoljubnosti do dveh popolnih tujcev, ki sta se mu sredi noči prikazala pred vrati, nisva nikoli pričakovala.

1_Bolivija_Salar_de_Uyuni_049_avtor_fotografije_Rok_Hocevar.jpg

4. Tudi vidva sta že kar nekaj časa prostovoljca pri Popotniškem združenju Slovenije. Kaj imata vidva od tega? Priporočata, da se še kdo priključi ekipi?
Katarina: K PZS sva prišla zato, ker sem imela očitno preveč časa in sem želela pisanje bloga razširiti še na pisanje potopisov za druge. S člansko izkaznico sva potem dobila lepe popuste pri nastanitvah v hostlih na Islandiji, kar je bila še dodatna motivacija za sodelovanje pri PZS in pisanje še več prispevkov za spletni časopis Globetrotter.

Kot prostovoljca in blogerja kdaj dobiva tudi kakšen dodaten popust ali celo brezplačno nočitev v katerem izmed hostlov verige Hostelling International. V Braziliji in Urugvaju sva imela veliko takšnih izkušenj, torej da sva dobila dodatne popuste v hostlih. Prav tako sva z veseljem neke vrste neuradna ambasadorja hostlov HI, ki so res super. Vsi so na nivoju ne glede na državo, so čisti in skrbijo za odgovorni turizem. Brez težav jih priporočava vsakomur.

Rok: Ni treba novačiti novih prostovoljcev, da bo tako več ostalo za naju. Hec. Seveda priporočava, da se še kdo pridruži ekipi prostovoljcev in izkoristi ugodnosti, ki jih imamo, hkrati pa se nauči kakšnih novih veščin ter se udeleži kakšnega usposabljanja ali potovanja. Midva sva recimo bila lani novembra v sklopu PZS na brezplačnem potovanju v Katarju.

5. Imata kakšen trenutek, ki bi ga želela deliti z nami?
Eden bolj strašljivih trenutkov tega potovanja je bil, ko sva se iz oči v oči srečala z besnim bikom, ki je že pihal, tresel z rogovi in s kopitom kopal po tleh. Na srečo se je vse dobro izšlo in sva mu pobegnila. Veva pa, da če bi se takrat bik odločil steči proti nama, verjetno danes ne bi odgovarjala na ta vprašanja.

Imava še kar nekaj takšnih nenavadnih srečanj z živalmi. Na severu Argentine sva recimo bežala pred lamami, že pred leti pa naju je na trekingu sredi noči do smrti prestrašilo rjovenje v gozdu v Avstraliji. Hkrati pa sva imela srečo, da sva bila v Čilu priča puminemu napadu na gvanaka (patagonijskega sorodnika lame). Vse skupaj sva opazovala z varne razdalje, a je bil pravi National Geographic trenutek.

6. Katera pa je stvar, ki se je med potovanjem izkazala za najuporabnejšo ali vsestransko?
Katarina: Termofor. Brez njega bi bile noči v Andih nevzdržne. Pač, spanje v avtu pri –15 °C ni kar tako. S termoforom in seveda dobro spalko, toplo deko in kupom oblačil pa se da preživeti. Če pa bi mi isto vprašanje postavili v Braziliji, kjer so bile temperature čisto drugačne, bi verjetno omenila kakšno drugo stvar.  Trenutno sva v bolj mrzlih krajih in je termofor zame nepogrešljiv. Sicer pa je zelo praktičen tudi švicarski nož, s katerim reževa, striževa, piliva, lupiva ... Pri skoraj vsakem opravilu pride prav.

Rok: Rutka iz Primarka za 2 €. Navadno nisem pristaš cenene robe, ker se hitro strga in pokvari. Ta rutka pa je tako topla, da me vedno znova preseneča. Pa še vedno se ni strgala. Aja, pa seveda lepilni trak. S tem srebrnim lepilnim trakom rešim marsikatero težavo na potovanju, naj bo to nahrbtnik, ki nama ga je letalska družba strgala ali pa kakšna stvar v avtu, ki jo z njim pritrdim – vsaj začasno.

7. Na katere prevare ali trike za popotnike pa sta naletela pri domačinih? Sta jih pravočasno prepoznala oz. ugotovila, da gre za prevaro?
Kaj je res prevara v Južni Ameriki, je nekakšno sivo območje. Načeloma je bilo že kar nekaj poskusov, največ v zadnjem mesecu, odkar sva v Boliviji in Peruju. Prej, v Argentini, Čilu, Urugvaju in Braziliji, pa skoraj nobene – vsaj ne da bi vedela zanjo. No, nekaj jih lahko naštejeva.

V Braziliji je recimo treba biti zelo previden pri plačevanju cestnine. Velikokrat si uslužbenci sami vzamejo nekaj napitnine in ti vrnejo manj, kot bi ti naj. Ker je večina vrnjenega denarja po navadi v obliki kovancev, jih težko hitro prešteješ. Nekajkrat sva šele pozneje, ko sva se že odpeljala, ugotovila, da so nama vrnili premalo.

V Čilu velja pravilo, da tujci ne plačamo davka pri nastanitvah, kar pomeni okoli 11 % nižje cene za nas, ampak je ljudi v hostlih bilo treba velikokrat na to opomniti. Kot turist moraš torej vedeti za to pravilo, ker sami po navadi zaračunajo kar polno ceno.

1_Argentina_provinca_Jujuj_avtor_fotografije_Rok_Hocevar.jpg

V Boliviji sva imela prav tako zanimivo prigodo v hostlu. Povedali so nama ceno za sobo, vključno s toplo vodo (ja, to je v teh krajih redkost, ki drago stane) in Wi-Fi-jem. Le da receptorka ni poznala gesla za Wi-Fi in je obljubila, da nama ga pove pozneje. Ko sva čez nekaj ur spet prišla vprašat za geslo, ga še vedno ni poznala. Znašla sva se tako, da sva za geslo prosila Nemca iz sosednje sobe. Povedala sta, da je treba Wi-Fi plačati dodatno, in sicer stane toliko kot nočitev za eno osebo. Nemca sta bila prijazna in sta z nama delila geslo, midva pa sva ju povabila na pijačo.

Sicer pa je bila najobčutnejša prevara nazadnje ob vzponu na šesttisočak v Boliviji. Z lokalnim vodičem sva se dogovorila za vodenje in prevoz do vznožja hriba. Cena za vodenje je bila 450 bolivianov (58 €) za celo skupino ne glede na velikost, prevoz pa naju je stal 200 bolivianov (26 €). Vodič je ves čas ponavljal, da ima še eno skupino Švicarjev, s katerimi bomo šli skupaj na vrh. Ko sva ga vprašala, ali je on vodič tudi za tisto skupino, je odgovoril, da ne, saj imajo svojega vodiča, zato midva plačava polno ceno za vodenje, za prevoz pa polovično, saj mora tudi zaradi njih gor pod vulkan. No, izkazalo se je, da je bil gospodič vodič za vse skupaj, za naju in za vse Švicarje. No, pravzaprav predvsem za Švicarje, saj se za naju po poti ni kaj dosti zmenil. Je pa z nama lepo dodatno zaslužil.

8. Bi lahko rekla, da sta kdaj res imela občutek, da sta v nevarnosti, in kako se je vse skupaj izteklo? Ali je pač treba biti na splošno previden, saj Južna Amerika slovi po dokaj nevarnih predelih?
Razen tiste prigode z bikom še nisva imela zares slabe izkušnje. Verjetno pa sva tudi previdna. Ponoči po navadi ne hodiva po mestih, avto vedno parkirava na varovanem parkirišču in podobno. Lahko da sva imela srečo, ne vem. Veliko je zgodb o ropih v Južni Ameriki, nama pa so do sedaj samo eno noč v Buenos Airesu poskušali s strehe ukrasti plinsko jeklenko. Ja, takrat sva parkirala na ulici, ki naj bi bila sicer varna, ampak očitno ni bila. Na srečo imava na strehi vse zaklenjeno in priklenjeno s ključavnicami, tako da je plinska jeklenka samo obvisela na avtomobilu.

Velja pa poudariti tudi, da so vozniki tukaj naravnost nori. Najbolj naju je bilo strah, ko sva se peljala s kakšnim domačinom. Po makadamski gorski cesti smo se s 5500 metrov nadmorske višine peljali navzdol do 4200 metrov nadmorske višine pri več kot 130 km/h! Takrat lahko samo moliš, da se bo vse dobro izteklo. No, nekajkrat nas je malo zaneslo in enkrat smo ovinek zvozili po dveh kolesih, a sva še živa.

Nadaljevanje sledi kmalu …

Prijava