Nostalgična Rogla in zanimivo zbiranje popotniških spominkov

Kdo je Nastja? Povej nekaj o sebi, prosim, da te naši bralci sploh spoznajo.

Sem Nastja. Stara sem 28 let. Živim v okolici Ljubljane. Po poklicu sem učiteljica slovenščine in svetovalna delavka, zaposlena na osnovni šoli. Obožujem čokolado, kavo, sladka vina, knjige, potovanje in organiziranje.

Se morda spomniš, kdaj si začela potovati?

Moje prvo potovanje (brez staršev in z letalom) je bilo pri sedemnajstih letih v London. Z gimnazijo smo se v mojem 2. letniku odpravili na večdnevno potovanje v Anglijo. Takrat sem ugotovila dvoje: da obožujem potovanja in da ne maram potovanj s turističnimi agencijami. Pozneje sem imela izbirni predmet umetnostno zgodovino in super učiteljico in učitelja, imeli smo veliko ekskurzij po Evropi, ki sta jih organizirala sama dva. To so bila super potovanja, polna umetnosti in arhitekture.

Kako dokumentiraš svoja potovanja oziroma na kakšen način jih ohranjaš v spominu?

Na potovanja vedno vzamem svoj fotoaparat Canon, beležko in pisalo. Zabeležim si doživetja, anekdote s potovanj, posebne kraje in ljudi. Vse fotografije imam po kronološkem redu skrbno spravljene na disku. O potovanjih pa pišem na svojem blogu: www.razgledniceizkovcka.si.

Kam pa se v Sloveniji rada večkrat vračaš in zakaj ti je ravno tisti kraj najbolj pri srcu?

Zlasti zadnje leto, dve si velikokrat vzamem čas konec tedna in se odpravim po Sloveniji. Tako odmislim stres in skrbi celega tedna ter napolnim baterije. Mislim, da Slovenijo kar dobro poznam. Še vedno pa rada raziskujem manj znane vasice, posebne kraje v Sloveniji, njena narečja in kulinariko. Najpogosteje me pot zanese na Gorenjsko, še vedno pa je eden mojih najljubših krajev Rogla, kjer sem kot otrok vsako zimo preživela na smučeh.

Si ena od aktivnejših prostovoljk pri Popotniškem združenju Slovenije. Kaj tam počneš in kaj te je pripeljalo do sodelovanja z njim?

Z Anjo in Igorjem iz Popotniškega združenja Slovenije smo začeli sodelovati leta 2013, ko sem bila urednica univerzitetnega študentskega časopisa Spekter. Ustanovili smo rubriko, v kateri smo vsak mesec predstavljali en kraj v Sloveniji, mladinski turizem, hostle HI. Tako se je začelo naše sodelovanje. Od takrat sem za spletno revijo Globetrotter napisala več kot 50 člankov, potopisov, intervjujev in nasvetov.

Katera je najdragocenejša stvar, ki si jo kupila na svojih potepanjih?

Najdražja stvar … ne vem. Navadno s potovanj prinesem zase šal (ker obožujem šale) in začimbe, za svoje družinske člane pa kakšno pijačo in/ali hrano, recimo piškote. Si pa na vsakem potovanju kupim svinčnik z napisom države, v kateri sem, in razglednico, na katero zapišem datum potovanja, s kom sem bila in kakšno zanimivost.

Katere popotniške knjige ali bloge, tako slovenske kot tuje, nam lahko priporočiš?

Obožujem organizacijo potovanj, organiziranju namenim veliko časa. Nisem zvesta bralka določenih blogov, zato težko koga izpostavim. Navadno pred potovanjem pogledam zadetke na spletu in preberem bloge, ki opisujejo potovanja s krajev, kamor se odpravljam. V veliko pomoč sta mi Lonely Planet in splet, velikokrat pa tudi klasične knjižice – vodniki.

Ob koncu pa sicer klišejsko vprašanje, a vendarle, kakšne popotniške načrte snuješ za prihodnost?

Kolikor bodo dopuščali služba in prihranki. Upam, da se naslednje poletje odpraviva v Ameriko, še vedno pa je moja velika želja Skandinavija. Dve leti sem odlašala in sanjarila o italijanskih vasicah Cinque Terre; končno mi jih je uspelo obiskati, kajti letošnje jesenske počitnice sva preživela v Italiji. Počasi bo čas za skok na druge celine.

Nastja, želim ti, da se kmalu znajdeta v Ameriki, v Skandinaviji pa mogoče poleti, če nista za preveč mrzlo. Pa še par dobrih idej si nam dala. Naša Slovenija je res tako raznolika, da se vedno najde nekaj novega in zanimivega. Dobro pa je tudi svoje spomine s potovanj ustrezno dokumentirati in hraniti.