»Sigurna sem, da si prva Slovenka, ki je kdajkoli počela to!« Le kaj tako posebnega sem delala, da si je moja gostiteljica upala trditi, da je sigurna, da sem prva Slovenka, ki je to počela?
Vsak dan v mestecu Seyðisfjörður je bil nekaj posebnega. Od mesta in barvnih hišk, spoznavanja novih ljudi oz. kar celega mesteca v eni noči, »družinskih« kosil, spoznavanja umetniške kulture v mestecu, solo pohodov v okoliške gore in čudežnih ptic do navajanja na dan, ki je dolg 20 ur, SMS ov, kot je »Savna je pripravljena, a prideš?«, pa ognja na obali ob polnočnem soncu, gosk, ki te preganjajo, ko greš na sprehod, majhnih ovčk vsepovsod okrog ... In seveda sreče doživeti posebno islandsko tradicijo, ki z naravnim okoljem tke prav posebno vez!
No, na Islandiji oz. v regijah severnega tečajnika to, poleti, pomeni dobesedno. Julija je dan dolg okoli 20 ur. V nočnih urah sem pogrešala rolete, ki jih imamo doma. Tukaj jih nisem nikjer opazila. Vse, kar zatemni sobo, so zavese. Naučila sem se bolj ceniti nočno nebo in zvezde, a hkrati občudovati polnočno sonce in prelepo svetlobo takrat, ko so moji možgani navajeni teme.
Moja prva dogodivščina je bil solo pohod po pohodniški poti Neðri-Stafur. To je pot ob reki Fjardara, ki se vse do mesteca vije po dolini fjorda med gorama Strandartindur in Bjolfur. Že prvi dan, ko sem se pripeljala, sem si rekla, da bom hodila tu in si vzela čas za meditacijo na vrhu enega od slapov. Obdana z gorami, s pogledom na mestece, ob šumenju reke. Ni lepšega. Namesto pribl. dveh ur, ki bi ju ob svoji normalni hoji potrebovala, sem hodila bolj, bom rekla meditativno. Potrebovala sem namreč pet ur, da sem prišla nazaj v dolino. Pot se je vila ob slapovih, tu in tam se je oglasila zanimiva vrsta ptice, podpiral me je objem zasneženih gora in navdihnil razgled na Seyðisfjörður v dolini. Za dlje časa sem se ustavila pri največjem slapu – Gufufossu. Posnetke bom, enkrat v prihodnosti, objavila na svojem profilu na Instagramu (na posnetkih se veliko bolj začuti in prenese energija teh krajev kot na fotografijah!). Na fotografijah pa lahko vidimo tudi evolucijo mokrote mojih čevljev. Na poti namreč prečkaš ogromno majhnih potočkov in kdaj moraš čez kakšnega tudi skočiti, kar naredi vse skupaj še bolj zanimivo. Pot me je vodila tudi do najstarejše še delujoče hidroelektrarne na Islandiji, zgrajene leta 1913. Ko sem se vrnila, pa je bila ogromna miza v hostlu že polna dobrot!
Vsakodnevna dogodivščina, ki sem se je veselila, so bila kosila ali večerje naše velike »družine«. Za mizo je sedelo najmanj sedem oseb, skoraj vsak iz svoje države. Od Islandcev, Francozov, Slovakov, Poljakov, Slovencev (ja, še eno Slovenko sem spoznala, ki tam živi!) ... Ponavadi sem pomagala kuhati (nekaj, v čemer reees uživam) ali pa z novo prijateljico iz Francije kuhala za vse! Niti en dan ni minil brez smeha in momljanja, kako dobra je hrana.
In prišel je dan, ko je moja gostiteljica prvič omenila »eiderdown«. »Eider« je gaga, velika morska raca, ki živi na severni obali Evrazije. Je edina vrsta race na Islandiji in je vse leto odvisna od morja. Gnezdi namreč ob vodi (rekah, oceanu), a mladičke takoj, ko se izvalijo, odpelje v morje.
Gaga za svoje gnezdo izpuli svoj puh pod tršim perjem na oprsju, da ga izolira in ohrani jajca topla. Na jajcah sedi do okoli 28 dni!
In kaj je tako posebnega pri gagi?
Njen puh je eden izmed najlažjih in najmehkejših naravnih materialov, kar jih poznamo, a hkrati izredno varuje pred mrazom in je odporen na kompresijo!
Zame trenutno najlepša trajnostna praksa sobivanja »modernega« človeka v naravnem okolju je pridobivanje tega puha za uporabo! In jaz sem imela to priložnost izkusiti! Tam sem bila ravno v obdobju gnezdenja gag (ki trajal le štiri tedne)! In ne, nobena ptica ni poškodovana pri zbiranju puha. Ne, nobena ptica ne živi v ujetništvu!
Sobivanje izgleda tako:
Brez kmetov bi se torej populacija gag zaradi plenilcev zelo zmanjšala. Predvideno bi bila celo ogrožena, predvsem zaradi invazivne tujerodne vrste – dihurjev, ki so jih na otok prinesli 30. letih zaradi proizvodnje krzna. To je popolno nasprotje industriji, ki neetično in okolju škodljivo izkorišča živali. In zakaj se puh sploh uporablja? O tem malo nižje.
Po tem, ko je Þora prvič omenila nabiranje gaginega puha, sem si to želela izkusiti in jo o tem tudi povprašala. Opravila je klic in rekla: »Čez tri dni se jim lahko pridružiš. Upam si trditi, da boš prva Slovenka, ki je kdaj pomagala pri nabiranju gaginega puha.“
Bil je vroč poletni dan (islandska vročina) in čakala sem pred hostlom, opremljena. Prišli so pome in odpeljali smo se proti koncu fjorda. Spoznala sem lastnika zemlje na tistem območju in še dve mladi domačinki. Razložili so mi vse o gagah in kmetiji na koncu fjorda, ki je tudi postojanka za raziskovalce, ter o prečkanju rek z avtomobilom.
V Sloveniji smo navajeni voziti čez mostove. Čeprav je naša domovina precej vodnata, rek ne prečkamo z džipi. Ker je narava rek precej stabilna, imamo, kjer je potrebno, postavljene mostove. Na Islandiji je drugače. Rečni sistemi se ves čas spreminjajo in tako lahko ponekod na krožni cesti (ring road) opaziš tudi velike mostove, ki niso več v uporabi, ker je reka spremenila tok. No, definitivno je bilo to nekaj posebnega. Da prečkaš reko, potrebuješ tudi znanje in dobro poznavanje vremenskih razmer. Znati moraš razbrati govorico naravnega okolja, saj se lahko zgodi, da boš prečkal reko v eno smer, ko boš prišel nazaj, pa boš ostal, kjer si, saj bo tok reke premočan.
Ko smo prispeli na kmetijo, pa se je odprl raj. Sonce je sijalo v vsej svoji veličini in na tleh, med gostim rastjem, so bile račke, ki so gnezdile. Na vrhu okoliških gora je bil sneg in imeli smo pogled na fjord, črne pečine in odprti morje. Na nebu so v krogih letale in pazile na svoja gnezda polarne čigre. Ravno tisti teden so tam raziskovalci s pomočjo satelitskih podatkov in podatkov, zbranih z droni in analiziranih z računalniškim modeliranjem, preučevali na novo odkrito zgodovinsko najdišče v bližini. Ravno, ko smo prispeli, so šli ven in vsi so v rokah nosili palice in jih dvignili visoko nadse. Le eden jih ni imel.
Tam sem prvič videla »napad« polarne čigre. Doletel je tistega, ki je bil brez palic nad glavo. Čigre letijo nad svojimi gnezdi (gnezdijo na tleh) in jih branijo, če stopiš v njihovo okolico. Napadati začnejo tvojo najvišjo točko. Stopiti blizu gnezda pa je čisto enostavno, saj gnezdijo v velikih kolonijah. Celotno območje, kjer smo se nahajali, je bilo obdano s čigrami, ki so gnezdile.
Naučila sem se torej varnostnega sistema: vedno nosi kapo, po možnosti še kapuco. V eni roki imej palico, ki jo nosiš dvignjeno nad glavo. Glej pa tudi pod noge, da ne stopiš na majhna jajca polarnih čiger. Ogromno Islandcev, predvsem »tistih iz mesta«, se teh ptic zelo boji. Jaz sem se o njih pozanimala, se naučila njihovega obnašanja in že proti sredini dneva hodila okrog brez palice (in niso me napadle), saj sem ptice spoštovala in delovala tako, da se niso počutile ogrožene (preventivo pa sem upoštevala, da je kapa ostala na glavi).
Poleg zaščitne opreme smo se opremili še z opremo, potrebno za zbiranje gaginega puha. To so bili Bónusova vrečka (če kdaj obiščeš Islandijo, boš vedel, o čem govorim), zastavice, s katerimi označiš gnezdo, rokavice, večji koli za označitev gnezd v grmovjih in števec gnezd. In bile smo pripravljene.
Bile smo štiri. V dveh ekipah. Določile smo teren. Vsaka ekipa je bila zadolžena za svoj del območja. Gnezda smo sproti označevale z zastavicami (da so ostala vidna za naslednjič) in jih štele. Puh smo pobrale le okoli jajc in ga nadomestile s slamo. Z vsako ptico, ki je sedela v gnezdu, smo se pogovorile in jo prosile, če nam dovoli vzeti nekaj perja. Če se ni premaknila iz gnezda, smo jo pustile pri miru. Kdaj pa kdaj smo se tudi ustrašile, saj so ptice tako zlite s tlemi, da jih sploh nismo opazile, in kar naenkrat je deset centimetrov od nas nekaj vzletelo s tal. Za zaščito jajc pred plenilci gage, preden se umaknejo iz gnezda, slednje poškropijo z iztrebki! Tako moraš res paziti, da imaš na sebi vsaj dva sloja rokavic, sicer vonja še več dni ne spraviš z rok (pišem iz izkušenj, ha ha).
Ja, puh se uporablja pri visokokakovostnih izdelkih. Sem sodijo prešite odeje najvišje kakovosti, zaradi njihovih posebnih lastnosti in redkosti na trgu pa cena glede na velikost znaša od 4000 do 14.000 evrov! Enako velja tudi za pohodniško opremo najboljše kakovosti. 75 odstotkov gaginega puha pride iz Islandije.
Ob koncu dneva sem rokavice končno dala z rok in z golo kožo prijela puh. Vau! Kako je bil mehak in topel v roki, kot da ne bi držala ničesar! Roko sem dala v kupček puha in v trenutku občutila toploto.
Za vedno si bom zapomnila povezavo z račkami, ko sem nabirala njihov puh. Čisto vsako sem ogovorila in se ji zahvalila ter eno celo pobožala.
Če te zanima zgodovina in kaj več o gagah in nabiranju njihovega puha, si to lahko prebereš v tem članku: https://www.theguardian.com/world/2019/jul/19/eiderdown-harvesting-iceland-eider-duck.
Ptice imajo v mojem življenju že nekaj let prav posebno mesto. Od meseca, ki sem ga preživela na Malti kot šestnajstletnica in tam prakso opravljala v ptičjem parku Bird Park Malta, do trenutka, ko sem se odločila postati aktivistka za CABS – Committee Against Bird Slaughter in nekaj časa preživela na Cipru, kjer smo se borili proti krivolovu na ptice, ter do rednega spremstva ujed, kjerkoli v Sloveniji sem bila (še v Ljubljani). In zdaj te izkušnje na Islandiji!
P. S. Enkrat bom delila tudi zgodbo, kako me je ena dobesedno rešila, ko sem se »izgubila« v islandskih gorah!
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | RPC
