Popotovanje po Kazahstanu – 1. del

Po prihodu čez mejo se je name usulo 100 taksistov, ki so me hoteli opehariti s previsokimi cenami prevoza do mesta. Odslovil sem jih in se podal v iskanje bankomata, saj so bile ob tej uri vse menjalnice zaprte. Našel sem bankomat in dvignem za 20 evrov kazahstanskih teng. Tenga je kazahstanska valuta in trenutni menjalni tečaj je okoli 510 teng za en evro.

Zaslišal sem tisti zvok bankomata – »brrrrr« – kar je pomenilo, da sem bil rešen in mi ni bilo treba preplačati taksistu po njegovem imaginarnem menjalnem tečaju, ki bi ga sam določil. Začel sem se pogajati in se dogovoril za ceno 2.500 teng do hostla – 5 evrov. Seveda je potem taksist skušal iz mene iztisniti še kakšen evro, medtem ko sva se pogovarjala v avtu. Rekel je: »Nisem vedel, da je tvoj hostel tako daleč,« in uporabil podobne »fore«, a sem mu lepo po rusko razložil: »Net, mi tak dogovorilis, i tolko eto budu tebe platit« – kar v prevodu pomeni »tako sva se dogovorila in samo toliko ti bom plačal«. Na koncu je vendarle odnehal in me pustil pred hostlom.

Namestitev

Hostel, ki je bil v komunističnem stilu osemdesetih let, je bil ok. Poleg hostla je bila še trgovina, ki je bila odprta 24 ur na dan. Tako sem se po registraciji odpravil tja ter nakupil nekaj hrane in vode. Od hrane priporočam ruski salat, kar je po naše francoska solata, in pa morkov po koreiski, kar je korenček, narezan na trakce, v posebni rahlo pekoči korejski omaki. Vse je bilo pod en evro. Pojedel sem večerjo in se stuširal in miren spanec je tako bil zagotovljen do naslednjega jutra.

Zjutraj sem začel pogovor z receptorko, starejšo babuško, da bi ugotovil, kako priti do mesta. Povedala mi je, kateri avtobus naj vzamem, in mi dala svojo avtobusno kartico, ki pa sem jo moral napolniti. Prijazna gospa mi je razložila, da je s to kartico vsaka vožnja cenejša, kot če bi plačeval z gotovino. V sosednji trgovini sem na kartico naložil par evrov in se podal na 30-minutno vožnjo do centra mesta.

Glavno mesto Nursultan, ki se je prej imenovalo Astana

Predmestje je pač izgledalo kot v vsakem ruskem mestu – panelni komunistični bloki in razpršene enonadstropne hiše –, a ko sem se približeval centru, so se začele pojavljati visoke moderne stolpnice in impozantne vladne palače ter džamije. Kazahstan je navsezadnje muslimanska država. Ampak jaz jim rečem ruski muslimani, saj vsi pijejo vodko in se ne držijo tako zelo strogih pravil. V resnici delujejo vsi kot Rusi in se, razen aziatskega izgleda, obnašajo enako kot oni. Prav tako vsak zna rusko, še posebej v mestih. Kazaški jezik pa je drugače zelo podoben turškemu.

Avtobus je prečkal reko in čez dve postaji sem bil v centru mesta. Veličina mesta in zelo malo ljudi na ulici ti da občutek majhnosti in praznine mesta. Tu so razdalje velike. Tu in tam je bil kak človek ob velikih fontanah, trgovine s sladoledom so bile na vsakih deset metrov in to je bilo to na moji poti do razglednega stolpa, ki se nahaja v centru mesta. Tišina in veličina zgradb ter velikih fontan in mogočnih znamenitosti sta me popeljali v tiste davne sovjetske čase, ko se je človek počutil majhnega in nepomembnega pred sistemom in državo.

Prišel sem do razglednega stolpa – vstopnina je znašala tri evre. Spet sem se razveselil kazahstanskih cen, ki so turistom prijazne. V avli stolpa je bilo pet zaposlenih – gospa, ki je usmerjala, druga, ki je poklicala dvigalo, dve prodajalki spominkov in varnostnik. Spet ostanek sovjetskih časov, ko so vsi imeli službe, pa ni bilo važno, kaj so delali, samo da je bila služba.

Dvigalo me je popeljalo na vrh, od koder se je razprostrl lep razgled na celotno gromozansko mesto. Spet dve, tri vodičke, ki so predstavile zgodovino stolpa, ter jaz in še dva ruska turista. Naredil sem par slik in nadaljeval pot. Nedaleč od tu sem našel turo z avtobusom po mestu, kjer te popeljejo mimo vseh glavnih znamenitosti, ki jih to mesto ponuja po sistemu hop-on hop-off. Po napornem dnevu sem se pozno zvečer vrnil v hostel in začel s pripravami za nadaljevanje raziskovanja Kazahstana.

Več o mojem popotovanju izven glavnega mesta pa izveste v drugem delu potopisa, ki bo objavljen v naslednji številki.