Vlak, ki je bil kar moderen, je vozil počasi skozi neskončne stepe. Vsaki dve uri je ustavil na postajah manjših mest z značilnimi enonadstropnimi hišami. V teh stepah pa si lahko videl črede konjev, ki so se pasle in veselo uživale v svobodi. Ko pade noč, poskušam zaspati na sedežu in k sreči mi uspe, tako da se zjutraj prebudim na končni postaji mesta Ust-Kamenogorsk, obdanem s hribi. V daljini pa se že vidi visoko gorovje, imenovano Altaj, zaradi katerega sem si tudi želel obiskati ta del države.
Delavsko mestece na vzhodu Kazahstana, približno 50 kilometrov od gorovja Altaj, ki je bogato z zlatom. To zlato gre večinoma naprej v Rusijo. Altaj pa popotnikom ponuja prečudovit razgled na neokrnjeno naravo.
Odpravim se raziskovat mesto. Odkrivam stari del mesta z nižjimi stavbami, lesenimi hišami in manjšimi parki ter pridem do centra, kjer se bohoti regijski parlament, pred njim pa velik trg s fontano, kjer se meščani zbirajo in preživljajo prosti čas. Za fontano pa je še največja mošeja v mestu. Po zvočnikih igra glasba, mladina ter mamice z otroki pa se zabavajo; nekateri plešejo, drugi pojejo karaoke, tretji le sedijo ob fontani in opazujejo dogajanje. Slednje postane živahnejše v večernih urah, oziroma ko gredo ljudje domov iz službe. Vse to daje občutek majhnega zdolgočasenega delavskega mesta v provinci, ki pa ima vsekakor tudi svoj čar, in počutim se zelo sproščenega in varnega.
Zvečer, ko se vračam domov, začne deževati in zatečem se pod streho enega od okoliških blokov. Spoznam starejšega Kazahstanca Vasjo. Že vse življenje živi v tem mestu in ima stanovanje v bloku, kjer živi skupaj z mamo. Prej je delal v industriji, a po koncu Sovjetske zveze je izgubil službo in sedaj se nekako preživlja iz meseca v mesec. Ne vidi veliko perspektive v prihodnosti in pogreša stare sovjetske čase.
Naslednji dan se odpravim proti goram, do mesta Ridder, ki je v srcu kazahstanskega Altaja. S taksistom se dogovorim, da me pelje do tja in nazaj, za cel dan. Pot je zelo slikovita in na cesti ni veliko prometa, ko prideš iz mesta. Taksista vprašam, zakaj so ob cesti tako na gosto posajena drevesa, in pove mi, da je to zaradi snega, saj pozimi služijo kot ščit pred snegom, da ga veter ne nanese na cestišče.
Po poti greva mimo manjših vasic, kjer ob cesti vaščani prodajajo svoje domače izdelke, od medu in raznih pripravkov ter marmelad do gob in podobnega.
Prispeva v mesto Ridder, ki je še eno delavsko mesto, kjer živijo predvsem rudarji zlata, ki delajo na zavodu za zlato malo ven iz mesta. Čas je za kosilo. Počastim svojega šoferja, potem pa nadaljujeva pot v naravo bližje k goram Altaja.
V naravi lokalci prirejajo piknike, pečejo šašlik (kar je kot nekakšen velik ražnjič, marinirano meso s čebulo, ki se ga potem počasi peče na žerjavici) ter seveda lovijo ribe, čemur rečejo »ribalka«, in še, kar nujno spada zraven, pijejo vodko. Pridruživa se skupini in izmenjamo par besed, poizkusiva lokalno vodko ter nadaljujeva svojo pot. Domačini so zelo prijazni in veseli vsakega obiskovalca.
Žal nimam sreče z vremenom in začne deževati, kar pomeni, da bo pot po blatnih cestah do vznožja gora zelo otežena, saj nisva imela terenca. Zato se odločiva, da greva nazaj proti mestu. Na poti v eni izmed vasi opazim čredo konjev, ki se svobodno pase po zelenicah. Res lep prizor. Navsezadnje je Kazahstan konjska dežela, dežela kozakov.
Zeleni hribi in gore me nekako spominjajo na Švico, tako da bi lahko rekli, da je Altaj Švica Kazahstana.
Prispeva nazaj v Ust-Kamenogorsk oziroma v kazahstanščini Oskemen in naslednji dan je čas, da nadaljujem svojo pot na jug, proti bivši prestolnici Almati. Več o tem pa si lahko preberete naslednji mesec v naslednji številki spletne revije Globetrotter.
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | RPC
