Slovensko srce v objemu Istanbula

»Kljub temu da so mnogi dvomili v mojo zvezo s Turkom, sem vesela, da sem vztrajala, kajti danes ne bi mogla biti srečnejša,« je v svojem blogu zapisala Clara Mevželj Özaj, slovenska popotnica, ki je svoj novi dom našla v turškem velemestu.

Vse se je pričelo z nedolžnimi potovanji v Istanbul. Temu so sledili obiski mesta zaradi ljubezni, ki je bila glavni razlog in motivacija za Clarino selitev. Vedela je, da svojemu izbrancu lahko zaupa in z njim gradi prihodnost. Imata podoben pogled na svet, vrednote, oba sta prilagodljiva in odprta. Nobenega razloga ni bilo, da ne bi storila naslednjega koraka.

Leta 2014 si »domače šokirala z novico« o selitvi v Istanbul. Kaj menijo domači o tej odločitvi zdaj? So se z njo sprijaznili ali bi še vedno rajši videli, da se vrneš domov?

Seveda bi vsi raje videli, da se vrnem domov. Stric me vedno znova v hecu sprašuje, kdaj se vrnem. Mami me je sicer nehala spraševati o vrnitvi, a še vedno kdaj namigne, da bi me raje imela v Sloveniji. Vendar vseeno menim, da so tisti začetni dvomi in skrbi, ki so jih imeli pred selitvijo, izginili, ko so videli, da sem si tu ustvarila življenje in da sem srečna.

Istanbul je zdaj že nekaj let tvoj dom. S čim te najbolj navdušuje?

Ljudje in neverjetna energija mesta. Mesto je neprestano v gibanju, ljudje pa so zelo topli, domačni in temperamentni. Nekaj let sem študirala v manjšem mestu v bližini Istanbula, od koder sem se dnevno vračala nazaj. Težko je pojasniti, vendar sta me ob vsakem povratku, ko smo padli v zloglasne istanbulske prometne zamaške, prevzela toplina in občutek, da sem spet doma. Mesto je kaotično in natrpano, vendar me to zbudi in mi da energijo. Seveda je včasih lahko ta natrpanost tudi izčrpavajoča, vendar se mi zdi, da se na splošno bolje znajdem in počutim v takšnem okolju.

Kljub vsem lepotam življenja v tujem mestu se verjetno srečuješ tudi s kakšnimi težjimi trenutki. Kakšni so izzivi, s katerimi se soočaš kot priseljenka?

Res je, da življenje v tujini ni posejano samo z rožicami. Sicer jaz nisem naletela na izzive, ki bi bili tako veliki, da bi spremenili moje občutke do te dežele, a kljub temu ni bilo vse lahko. Sploh na začetku, ko sem si še ustvarjala in urejala življenje v novem okolju. Eden največjih izzivov je bil zagotovo lokalni jezik, moje neznanje le-tega ter s tem povezani osamljenost in izoliranost. Pred selitvijo, ko sem v Istanbul prihajala včasih tudi za mesec ali dva, se mi je kar mešalo od dolgčasa. Vsi so po cele dneve delali, tako da sem večino časa preživela sama, angleško govorečih znancev je bilo zelo malo, drugih priseljencev pa nisem poznala. V Sloveniji sem ob študiju običajno opravljala vsaj dve službi, tako da nisem bila vajena posedati praznih rok.

Tu so bile potem še kulturne razlike in s tem povezani izzivi – segregacija spolov, drug način delovanja družbe, drugačen tempo in drugačne navade. Vse se učiš sproti, predvsem skozi napake. Turkinje so zelo simpatične in prijetne, vendar sem ugotovila, da smo si precej različne in sem pogrešala družbo deklet, ki razmišljajo kot jaz. Sčasoma sem potem spletla tesna prijateljstva s tukaj živečimi dekleti iz drugih evropskih držav.

Kot nekdo, ki razume stisko izseljenca, pomagaš skupnosti tujcev v Istanbulu. Nam lahko zaupaš kaj več o tej organizaciji in svojih doprinosih k njej?

V Istanbulu je kar nekaj organizacij in skupnosti, namenjenih priseljencem. Med njimi je tudi Istanbul Expat Community, relativno nova, neprofitna organizacija, ki je bila ustanovljena pred dobrimi tremi leti. Deluje predvsem kot podpora priseljencem v Istanbulu in vsem, ki bi se tja želeli preseliti. Poleg tega, da je vir informacij v angleškem jeziku, ponuja tudi podporo pri raznoraznih izzivih glede urejanja življenja v tem mestu, redno pa so organizirane tudi razne aktivnosti in srečanja za priseljence. Glede na to, da ni denarno usmerjena in stoji predvsem na prostovoljcih, lahko rečem, da smo kar aktivni.

Moja vloga je predvsem pisanje člankov, novic in deljenje informacij skupaj z drugimi prostovoljci. Prav tako pomagam pri moderiranju Facebook skupin, v prihodnosti pa se obetajo tudi novi projekti, kot so snemanje videov o mestu, intervjuji s priseljenci itd.

Pišeš tudi svoj blog o življenju v Istanbulu. Kdaj in kako si pričela s pisanjem bloga Skrivnosti bazarja?

S pisanjem sem začela kakšno leto in pol nazaj. Prve prispevke sem objavila z mislimi na svoje domače. Namesto dolgih pisem vsakemu posebej sem odprla blog in objavila nekaj, kar bi jim omogočilo boljši vpogled v moje življenje tukaj. Naslednji prispevki so nato sledili kot odgovori na pogosta vprašanja turistov o Turčiji in predvsem o Istanbulu. Takrat sem se potem tudi opogumila in začela deliti objave bloga na družbenih omrežjih.

Kaj je torej tisto, kar te najbolj žene k temu, da še naprej deliš svojo izkušnjo s širšo publiko?

Moram reči, da je pisanje bloga zame tudi osebni izziv, saj se nerada izpostavljam in zelo cenim zasebnost. Vedno sem verjela, da je treba življenje zajemati s polno žlico in da se nič ne zgodi samo od sebe. Če večno čakaš, bo življenje minilo samo od sebe. Tega sem se držala povsod, razen pri javnem izpostavljanju, pred katerim imam velik strah. Vendar mi je izkušnja z blogom pokazala, koliko pozitivnega se lahko zgodi, ko si upaš stopiti iz sence. Izkazalo se je, da je bila to odlična odločitev, saj sem preko bloga spoznala mnogo čudovitih ljudi, produktivnost in kreativnost sta se povečali, odpirajo pa se mi tudi nove priložnosti, ki se drugače ne bi. Ena izmed teh je tudi ta, da sama govorim svojo zgodbo, sama povem svoje misli. Vsak rabi nek kanal, preko katerega se lahko izrazi. S pisanjem zberem misli, prav tako pa se veliko naučim s tem, ko iščem in zbiram informacije za turiste. Nikakor si ne domišljam, da sem dobra pisateljica, v pisanju predvsem uživam in pisanje počasi razvijam, kar mi je v veselje.

V svojem blogu si se opisala kot »nekoč strastna popotnica«. Ali to drži kot pribito? Še potuješ? Glede na to, da si daleč stran od domačega kraja, verjetno res večkrat potuješ domov kot pa v nove kraje. Ali imaš morda zaradi življenja v tujini manjšo potrebo po potovanju?

Super si ugotovila! Eden izmed razlogov, zakaj manj potujem kot nekoč, je, da gre večina financ in prostega časa za potovanja v domovino. Dejansko pa je tudi res, da nimam več tako močne potrebe po potovanju, odkar sem v Turčiji. Istanbul je velemesto, kjer se neprestano nekaj dogaja, kjer bivajo ljudje z različnimi kulturnimi ozadji in preteklostjo.

Zadnje čase me sicer spet malo bolj vleče, da bi odšla na kakšno potovanje. Vendar imam še bolj kot potovati željo živeti v različnih deželah. Danes se mi zdi, da so bila vsa moja pretekla potovanja sicer čudovita izkušnja, vendar zelo površinska. V enem tednu ne moreš spoznati dežele v globino. V Turčiji še po letih bivanja vedno znova odkrivam nove stvari in se učim.

Meniš torej, da nas potovanje neprestano izboljšuje kot osebe in nas uči novih znanj? Česa si se ti naučila z življenjem v tujini?

Zagotovo. Kar pa ne pomeni, da nekdo, ki ne potuje, ne raste in se ne uči. Vsak ima možnost in sposobnost, da se neprestano izboljšuje, če le želi. Tudi knjige so resnično okno v svet. So pa izkušnje s potovanj zelo intenzivne in neprecenljive.

Naučila sem se potrpežljivosti, umirjenosti in fleksibilnosti v situacijah, ko sem postavljena izven svojega udobja. Da ima izražanje čustev očiščevalno moč. Slednje morda nekaterim pride naravno, jaz sem očitno morala v Turčijo, da sem odprla ventil. Naučila sem se gledati na svet z drugega vidika in novega jezika s popolnoma drugačno logiko. Zdaj vem, kako zadovoljno živeti sam in kako zadovoljno živeti v večji skupnosti. Da je okej živeti nekonvencionalno življenje, pravzaprav je to lahko celo normalno. Da so družbene norme in normalnost zelo relativen pojem. Da svet ni črno-bel, da so mediji zelo pristranski in imajo velik vpliv na oblikovanje javnega mnenja. Kar sem sicer vedela že prej, vendar sem to dejstvo zdaj občutila še na lastni koži. Vsaka država in družba ima svoje dobre in slabe plati. Ko ugotoviš, kje se dobro počutiš in kakšno življenje najbolj ustreza tebi, je marsikaj precej lažje.

Kaj bi za konec svetovala tistim, ki se odločajo za življenje v tujini?

Pojdite dobro pripravljeni in odprti za vse.

Rezervirajte oglede, zanimivosti in znamenitosti 10% ceneje

Prijava