V prejšnji številki smo spoznali Elo Zdešar, mlado avanturistko in popotnico, ki se na pot poda kar sama, z nahrbtnikom in željo po raziskovanju. Spoznali smo njene dosedanje podvige, tokrat pa nam bo povedala kaj več o tem, od kod izvira njen popotniški duh in kako ji je sploh uspelo prepričati starše, da se je lahko podala v kaj takega.
O, seveda. Brez tega nikoli ne gre (smeh). Na Norveškem me je skoraj vsak dan veter bičal v obraz, dvakrat je deževalo cel dan in še nadaljnje tri dni je trajalo, da sem posušila obleke in čevlje. Če sem imela srečo, me enkrat na teden ponoči v šotoru ni zeblo. Enkrat sem celo noč budna čakala, kdaj mi bo odneslo šotor zaradi neurja z vetrom, ki je pihal 40 km/h. Na moj prvi dan potovanja, ko sem postavila šotor na prelepem polotočku s pogledom na ogromno jezero, se je čez noč moj polotoček zaradi plime spremenil v otoček (to je bila za celo mojo širšo družino najzabavnejša stvar, ki jo je kdaj koli kdo naredil in na katero me še vedno kar naprej opominja ob vsaki priložnosti). Pa moj »večerni sprehod stoletja«, ko se nisem ravno veliko pozanimala o slavni gori, na katero sem hotela iti – na koncu sem hodila vsega skupaj šest ur in prehodila 1800 m višinske razlike, tako gor kot dol. To je približno tako, kot bi šli ob šestih zvečer na večerni sprehod za sprostitev do Triglavskih jezer čez Komarčo. Enkrat sem na letališču iz nahrbtnika pozabila vzeti vžigalnik in plinsko bombo za kuhanje, na Tenerifu pa sem se popolnoma izgubila z avtobusi. Na Madžarskem sem celo zbolela in dobila vročino s temperaturo 40 stopinj. Komaj sem prišla nazaj domov. Vedno se je vsako stvar dalo rešiti – sem pač hodila bosa čez ledeno vodo, da sem prišla nazaj na kopno; namesto termofora uporabljala termovke za čaj, v katere sem nalivala vrelo vodo, kuhano na gorilniku, ter jih dajala globoko v spalko; spraševala domačine na avtobusu, ali mi lahko pomagajo, in povzročila celo špansko razpravo, v katero se je na koncu vključila vsa publika na avtobusu, vključno z voznikom; stala zunaj na hladnem zraku, da mi je padla vročina …
Pogum je prišel iz mojih sanj in ciljev, iz odločenosti, da jih dosežem. To sem si vedno želela in nikoli me ni bilo strah nekam iti sama. Se pa seveda zgodi, da tistih par ur pred odhodom končno dojamem, zakaj me vsi kar naprej sprašujejo »Ali te res ni nič strah?«. Takrat po navadi začnem na veliko preklinjati in spraševati samo sebe po zdravju. Vedno je treba čez tisto mejo iz varnega mehurčka, da si zares lahko svoboden, in to je res zelo, zelo težko. Sama bi rekla, da je to najtežji del celega potovanja, ne glede na to, kako dolgo je. Doma je večino ljudi dvomilo v moje sposobnosti preživetja, saj nikoli nisem hotela iti sama niti v mesto. Že na neznano lokacijo z avtobusom mi je bilo težko iti. Neprijetno mi je bilo že klicati na informacije, neznanega človeka vprašati, kam je treba iti. Ko pa greš tako daleč stran, tam nobena stvar ni več taka, kot je doma. Nikoli nisem imela nobenih težav pri pogovarjanju z neznanimi ljudmi, pravzaprav sem to pogosto počela čisto iz lastne radovednosti. Tudi v trgovino po hrano ali v mesto mi sploh ni bilo težko iti. Ne vem, zakaj, a ko se fizično tako zelo oddaljiš od vsega tega, kar si poznal, se nekaj spremeni tudi psihično in stvari delujejo popolnoma drugače. Ko mi je težko, si predstavljam sebe, kako grem nazaj domov in pustim svoje sanje samo zato, ker me je bilo strah. Še nikoli se nisem obrnila, da bi se vrnila domov. Saj je za nekatere res malo bizarno iti kar tako nekam čisto sam. Ne veš, kam greš, nikogar ne poznaš in ne sanja se ti, kako je tam. Slike so eno, realnost pa drugo. Čisto vsakič se zgodi, da je vse vredno denarja, časa in tistih par minut strahu za dosežene sanje, ki v resničnosti postanejo še veliko boljše.
No, seveda sem starše s svojimi odločnimi cilji in željami seznanjala že od malih nog, tako da pravzaprav niti niso imeli toliko izbire (smeh). Upoštevala sem, da moram počakati do polnoletnosti, potem pa so se strinjali z menoj, da sem dovolj zrela, da lahko grem. Sicer si je moja mami glede moje »zrelosti« večkrat premislila, ko se je bližal datum odhoda, jaz pa sem bila nekje par mesecev zadaj z organizacijo. Imam zelo veliko srečo, da so tudi moji starši včasih veliko potovali in tako razumejo mojo željo po tem pa tudi to, kako je to skoraj nujno za razvoj vsakega človeka – da spoznamo tudi druge vidike življenja, ki jih je težko uvideti doma. Prijateljev nikoli nisem imela veliko, poznam pa ogromno ljudi, ki rečejo: »Joj, tudi jaz bi šla s teboj!« In zraven: »Ampak nimam dovolj denarja.« »Starši mi ne pustijo« in »nimam časa«. Za razliko od večine pa ne bom čakala, da bo nekdo privolil in šel z menoj, ampak bom pač šla sama in me to niti malo ne moti.
čutki ostanejo, in čeprav jih zelo hitro pozabimo, se v podobnih situacijah zelo hitro vrnejo ter nazaj prikličejo ogromno spominov. Čudenje, osuplost, notranji mir, pogum, obup, jeza, osamljenost, včasih strah, ponos, neizmerna svoboda, sreča. Seveda pa vedno na tisoče slik, tako na telefonu kot tudi na fotoaparatu. Edino sporočilo, ki ga dobim vsak dan, je, da je pomnilnik na telefonu prepoln (smeh). Tudi dnevnik se trudim pisati, je pa velikokrat težko po celem dnevu napornega dela ali več kot sedmih urah hoje z 22-kilogramskim nahrbtnikom. Vedno prinesem razglednice za bližnje sorodnike, včasih pa tudi kakšno malenkost zase, kot so recimo zapestnice s Tenerifa in prava volnena kapa iz Norveške. Nameravam tudi začeti z zbiranjem našitkov za nahrbtnik, ker so mi strašno všeč.
Države blizu Slovenije me ne privlačijo preveč, morda preprosto zato, ker so preblizu (smeh) in sem jih že prevečkrat obiskala. Do zdaj mi je bila najbolj všeč Norveška. Lofotski otoki so opisani kot najlepši del celotne Skandinavije na skoraj vseh seznamih in v vseh knjigah in popolnoma mi je jasno, zakaj. Zelo rada bi se spet vrnila tja, imam pa trenutno v načrtu obiskati čim več še nepoznanih krajev in se ne vračati preveč na tiste, ki sem jih že obiskala.
Ne vedno. Čisto odvisno od situacije in ljudi, s katerimi sem. Načeloma veliko raje potujem sama in se šele privajam na življenje z neznanimi ljudmi. Verjamem pa, da človeka resnično spoznaš in se z njim spoprijateljiš šele, ko z njim preživiš kar nekaj časa. Pri potovanju, kjer vsak dan zamenjaš destinacijo, je to veliko težje. Na Norveškem, kjer sem hodila sama, prve tri tedne pravzaprav nisem spoznala nikogar, v drugem, nepričakovanem delu, ko sem popolnoma spremenila načrte in se pridružila neprofitni okoljevarstveni organizaciji »In the same boat« (tako rekoč »V istem čolnu«), ki je z jadrnico potovala po obali Norveške, pa sem se neverjetno dobro razumela z drugimi, ki so bili tam z menoj prav tako prostovoljci. Nisem si več mogla predstavljati, da bi še naprej sama hodila peš. Skupaj smo vsak dan od jutra do večera po obalah pobirali za celo tono ogromnih vreč plastičnih odpadkov, jih z ladjo prevažali v pristanišča ter skoraj vsak dan in več noči jadrali vse bolj severneje. Gledali smo filme v eni postelji v sprednjem delu jadrnice, kuhali, prali perilo, se potili pri delu, sestradani delali do poznih ur, ker vmes ni bilo časa za kosilo, zvečer vestno izgubljali pri kartah z izkušenimi mornarji, pomagali pri medijih s fotografiranjem ter posnetki, pili čaj na palubi in se pogovarjali o izkušnjah in krajih, ki smo jih obiskali. Še zdaj smo v stikih ter res dobri prijatelji. Zelo jih pogrešam.
Po koncu srednje šole in 15-mesečnem potovanju si želim na akademijo za umetnost, smer slikarstvo z izbirnimi predmeti animacije, fotografije in snemanja – v tujini, seveda. Želim si nekam na sever, Nizozemsko, Norveško, Škotsko, Švico. Trenutno imam najbolj nagledano akademijo na Finskem. V tujino si želim predvsem zato, ker sem spoznala, česa vsega sem sposobna, takoj ko pustim staro sebe doma. Bila sem samostojna ter svobodna in vem, da bi tako mentalno kot pri svojem delu naredila veliko večji napredek, kot če bi še naslednja tri ali štiri leta ostala doma.
Če boste čakali na tisti popolni trenutek, da bi spakirali kovčke in odšli v svet brez strahu, s popolno pripravljenostjo, kondicijo na vrhuncu, v najboljših letih, z najboljšo opremo, za neomejeno časovno obdobje in ogromno količino denarja, vam lahko že zdaj povem – nikoli ga ne bo. Tudi jaz nikoli nisem imela idealnih pogojev, zelo daleč od tega. A ravno za to gre – potovanje je pustolovščina. Ne iščemo popolnosti, temveč stvari, ki si jih bomo zapomnili in se od njih kaj naučili. Vedno si boste najbolj zapomnili potovanja, na katerih se načrti ne bodo odvili, kot ste si jih zamislili, na katerih boste kakšno pomembno stvar pozabili doma, na katerih boste imeli (pre)malo denarja in na katerih se boste izgubili. Takrat se boste naučili biti ponosni nase, ker ste uspeli rešiti nastalo situacijo, in se spominjali neumnih stvari, ki ste jih nehote naredili, in se jim še dolgo smejali. Strah je popolnoma razumljiv in imamo ga zato, da smo previdni. Toda, če stvar, ki se vam zdi tako strašna, stoji med vami in vašimi sanjami, do slednjih nikoli ne boste prišli. Tudi jaz, vedno premalo samozavestna in nedružabna, sem že šla malo sama po svetu; jadrala na divjih morjih Norveške, dva tedna živela na petnajstmetrski jadrnici z različnimi ljudmi s cele Evrope, ki jih prej nisem poznala, z okoljevarstveno organizacijo pobirala plastiko in obiskala mnogo zanimivih plaž, ki jih sicer ne bi mogla, hodila peš po enem najlepših delov Skandinavije, tri tedne vsako noč sama kampirala na prostem, zdravila živali in molzla koze v zavetišču na Madžarskem, se kopala v morju s črnim peskom in peš prehodila zelo dolgo pot od hostla skozi deževni gozd, mimo kaktusov, aloe vere in nasadov banan po najvišji gori na otočju, vse dol do morja in nazaj gor, se izgubila z avtobusom in z domačini razpravljala o pravi poti na Tenerifu, spoznala nove prijatelje, dobila nove priložnosti, nove ideje, premagala mnoge strahove ter našla nove vidike in smernice v življenju.
Sanje so zato, da jih uresničimo, in nikoli, res nikoli ne čakajte, da se bodo uresničile same od sebe.
Eline misli so me osupnile in mi hkrati dale premisleka. Živimo v mestih, ujeti smo v vsakodnevno rutino in se sprašujemo o smislu življenja. Večina za vedno prebiva na enem kraju in ljudje, ki živijo, ne da bi se vezali na en kraj, so zanje čudni in neobičajni. Sami pa se skrivajo v mehurčku varnosti, kot bi pozabili živeti. Priseljenci in ljudje z drugega konca sveta so samo tujci s čudno kulturo in čudnimi običaji. Preden je človek odkril poljedelstvo in živinorejo, se je selil, raziskoval, se učil in ustvarjal – nikoli ni ostal na enem mestu. In tudi ljudje z drugega brega niso bili kradljivci in vsiljivci, ampak prijatelji, popotniki, družabniki, izmenjevalci veščin, zavezniki.
Smo na nekaj pozabili? Ni namreč naš smisel potovati, raziskovati, se družiti in povezovati, uresničevati svoje sanje in obstajati v enem samem trenutku?
Copyright (©) 2010 - 2024 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | RPC
