Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

Štoparska pot – 1. del

Iščem izkušnje, da bi lahko vsaj nekoliko pripravljen nekoč v bližnji prihodnost vstopil na redni trg delovne sile. Ja, sanjam, vem. Zato sem se odločil iti na prakso Erasmus, da spoznam, kako deluje hotel oziroma še raje hostel, kamor prihajajo mladi popotniki z nahrbtniki ali brez njih. Kot primer strank, s katerimi si želim delati, lahko dam kar svojo drago Ago, prijetno sopotnico, s katero sva veselo prištopala iz Alicanteja skozi Poznanja do Solkana.

Vsebina

Ko sem prišel domov iz Alicanteja, kjer sem delal polletno izmenjavo, sem slučajno našel delo, za katerega si želim, da ga ne bi. Ampak sem ostal. Ker delo na recepciji, kjer bolj kot ne robotsko opravljam tistih nekaj nalog, ki so mi kot izključno nočnemu receptorju zaupane, ne prinaša ravno dobrega vpogleda v to, kako dejansko deluje turistična namestitev, saj ne vem, kaj vse je v ozadju. Potrebujem spremembo.

Delam, delam in delam. Veliko. 25 dni na mesec, ponoči, v uglednem slovenskem podjetju, ki se ukvarja samo s sabo, malenkost pa tudi z igralništvom in nekoliko manj s hotelirstvom. Zaposlujejo ne, razen študentov, ker smo pač poceni, ampak še vseeno toliko dragi, da se jamra čez nas.

Ko med spanjem in delom najdem nekaj časa, iščem prakso, pošiljam svoj CV po hotelčkih, hotelih in hostlih, kolikor jih najdem, vendar ni prav veliko odziva, za kar bom kasneje izvedel, da ne pomeni nič drugega kot to, da jih ponudba ne zanima, samo da ne blagovolijo niti odpisati. In tako grejo dnevi dalje, nekako 100, če se ne motim v štetju, četudi ni v resnici pomembno.

Ker delam veliko, imam malo časa, malo, recimo temu dopusta, zatorej mi časovno ne uspe iti v Coruño na izlet, da bi lahko tam spraševal v živo, v upanju, da napravim dober vtis. Potovanje na štop, kjer srečaš ogromno zanimih ljudi, ima svoje hitrostne omejitve. Včasih tudi celo noč čakaš na to, da lahko tvoj dragi kamionist, s katerim si se zmenil za prevoz že prejšnji večer, spet sede za volan.

Je pa možnost, da grem namesto v Coruño v Girono, ki se nahaja samo 1.000 kilometrov bližje Sloveniji. Na urniku vidim, da imam predvidenih nekaj prostih dni, nato dva dni dela in spet nekaj prostih dni, kar je smešno, tako da se, s presenetljivo lahkoto, zmenim, da bi se tisto delo prestavilo nekam v prihodnost. Dobim potemtakem en teden časa, da grem.

In sem šel.

Tisto jutro sem se zbudil že zgodaj in uspelo mi je, da sem že ob neverjetni 7. uri zjutraj šel skozi vrata, kar je bilo čudno, glede na to, da mi ni bilo treba loviti nobenega javnega prevoza, to pa načeloma pomeni, da si ne dam pretirane sile. Moja zamisel je bila, da bi namesto z vlakom na Jesenice, s čimer bi se izognil Italiji, raje šel na počivališče Šempas in začel potovanje prav tam. Vedeti je treba, da je po mojih izkušnjah na mejnem prehodu Vrtojba veliko italijanskih domačinov, ki seveda ne gredo daleč, tako da mi ne morejo prav dosti pomagati. Šempas je po drugi strani samo slabih deset kilometrov v notranjosti, a to pomeni veliko razliko.

Ok, z očetom sva bila v avtu, prišla sva na mojo začetno točko, kjer sva presenetljivo našla dovozno pot, ki je bila celo odprta, tako da sem se lahko zapeljal neposredno na počivališče. Odpravil sem se na sprehod in pogledal, kako kaj kamionisti, četudi sem vedel, da so ob sobotah bolj kot ne nedejavni. Videl sem, da so večinoma spali in mi že vnaprej odkimavali, saj sem s svojima nahrbtnikoma in odsevnim jopičem očitno bil tam, da bi prosil za prevoz.

Dobro, sem si rekel, grem pač pred vhod v črpalko in počakam, da me nekdo vzame s sabo, kar bi tako ali tako moralo biti dokaj hitro, saj je na avtocesti vedno promet in vedno so ljudje, ki gredo daleč v Italijo. Z malo sreče, sem si mislil, lahko dobim prevoz globoko v notranjost, morda celo do Brescie, kjer sem nameraval zaviti proti Piacenzi. Prišel sem na črpalko in videl, da je bila popolnoma razbita in da niti eno točilno mesto ni delovalo, niti ni bilo mogoče priti noter, temveč je obratoval samo bar, ki se nahaja zadaj. Takoj sme videl, da nikoli ne bi uspel iti naprej, in razmišljal, ali bi bilo bolje samo zamenjati stran ali poklicati na pomoč in iti do meje. Šel sem do meje, nisem hotel izgubljati časa, četudi sem ga imel dovolj. Iz prakse sem si mislil, da v kolikor ne naredim kakšne velike napake, pridem v Girono nekje naslednji dan proti poznemu večeru.

Že dokaj hitro, po pol ure, me je pobrala Mojca, ki me je zapeljala naravnost na počivališče Arino blizu Padove, ki sem ga že poznal in za katerega sem vedel, da je dober kraj za postanek. Od tam naprej sem nadaljeval pot že po nekaj minutah in sem si mislil, da bom s takim ritmom v Španiji že opazno pred načrtovanim časom, kar bi bilo zanimivo, saj si vedno želim izboljšati potovalno hitrost.

Sledil je nekoliko hladen tuš, ko sem se za dobro uro zataknil pri Veroni, na velikem počivališču Scaligera, ki sem ga že poznal kot mesto, kjer sem se večkrat prisilno ustavil na odmoru, ampak nič za to. Težava je v tem, da je treba biti pred restavracijo, kjer pa ni dobrega pregleda nad dogajanjem, saj sta parkirišči na dveh straneh zgradbe, kar onemogoča lov na vse ljudi. Če te eni vidijo, te drugi ne, oziroma ne vidijo, kaj piše na kartonu, in navadno se ne zmenijo zate.

Pot sem nadaljeval z dvema Argentincema, ki sta bila na počitnicah, a sta se hitro izdala z naglasom, tako da sem se lahko oddahnil, ko se mi ni bilo več treba mučiti v italijanščini. Šla sta na letališče v Bergamo, tako da je bil to točno tisti prevoz, ki sem ga potreboval, da sem prišel tik pred Brescio, to je pred odcep proti Piacenzi in nato Genovi. Takoj me je pobral Luigi, ki je sodeloval pri gradnji počivališča Trebbia Nord, kjer me je tudi odložil. To je počivališče, ki je dokaj novo in je tudi izgledalo dokaj prazno, tako da sem se malo zbal, kako naprej.

Že pred potovanjem sem se odločil, da bom poizkusil, kako gre potovanje skozi Torino in Grenoble, za kar sem mislil, da bo lepa alternativa poti, ki bi od Genove naprej ves čas sledila obali; vedno sem namreč imel težavo zaobiti Genovo in dobiti nekoga, ki bi šel naprej proti Savoni. Takoj me je pobral gospod, ki se je izkazal kar za Makedonca, tako da je imel s kom obujati spomine na dobre stare čase, o katerih jaz ne vem domala ničesar, saj se kot otrok kvečjemu spomnim njih ostankov, tam nekje do konca 90. let. Z njim sem še zadnjič imel možnost spremeniti smer, saj bi me lahko odložil na počivališču Tortona Nord, ki sem si ga tudi pripravil v zapiske kot tisto idealno točko, s katere bi poskušal kar najhitreje priti do obale, ampak sem se odločil, da bom pa res poskušal srečo in spoznal, kar se je kasneje izkazalo za prelepo dolino Susa.

Goce me je odložil na počivališču Crocetta, nekoliko pred Astijem, od koder je še nekaj manjkalo do Torina. Komaj sem na list napisal smer, v katero bi si želel, že sta me pobrala Andrei, Romun, in Constantino, ki sta me kasneje odložila na počivališču Rivoli takoj za Torinom, že v dolini Susa. Ravno to počivališče sem si označil kot tisto ciljno, saj je bilo prvo za Torinom. Takrat sem bil presenečen nad hitrostjo, s katero sem potoval, saj sem prišel tja že ob 18.30, kar mi je vzpodbudilo prepričanje, da bom z lahkoto prišel v Francijo še isti dan, potem pa videl, kako naprej.

No, kot se vedno zgodi, se po poti tudi zatakne in traja dolgo časa, da se premakne, do česar ponavadi pride enkrat, če ne gremo na dolge proge, zaenkrat recimo daljše od 2.000 km. Očitno je to bilo tam v Rivoliju, saj nikakor nisem mogel napredovati niti do naslednjega počivališča pri mestu Susa, kaj šele v Francijo.

Mimo mene je hodil tovornjakar, ki se je veselo pogovarjal po telefonu, imel je namreč obvezen počitek za čez konec tedna, tako da se je ves zdolgočasen nekako moral prebiti do naslednjega odhoda. Jaz sem veselo čakal, čakal, čakal. Ogovoril me je, me vprašal, kako kaj potovanje, kam grem, od kod prihajam. Kar po srbsko. Ne vem, ali se res vsi tako držijo miselnosti, da te po svetu vsi razumejo, če govoriš srbsko, ampak očitno deluje, saj sem ga kar dobro razumel. Vesel sem bil domače družbe. Malo sva se pogovarjala, saj ni bilo nikogar, nato pa je šel. Jaz sem ostal in sem poskušal napredovati, ampak ni šlo. Čez nekaj časa je spet prišel mimo in me povabil, da bi prespal na drugi postelji, ki jo je imel v kabini, da ne bi bil zunaj, četudi bi lahko šel v restavracijo in me tako ne bi zeblo. Imel sem tudi dosti toplih oblek, ampak so se temperature s prijetnih čez dan spustile na kar neprijetne ponoči. Takrat sem že vedel, da ne bom prišel do Francije in sem se celo mislil obrniti in iti proti obali. Ponoči je prometa zelo malo in tudi hiter skok čez avtocesto ne bi bil prvi. Pa ne, da bi to priporočal, ampak, bodimo pošteni, včasih je nujno.

Ob nekem času sem dokončno obupal; vabilo je bilo res preveč prijazno, da bi ga odklonil, tako da sem potrkal na okno, kakor mi je bilo predhodno naročeno, in Stefan me je prijazno spustil v moj zasilni hostel. Pravim hostel, saj se mi takrat ni sanjalo, da je dobesedno nekaj korakov od počivališča bila prva vas, Alpignano, kjer je, glej ga zlomka, bil čisto pravi hostel HI »Cascina Govean«. To sem odkril šele pri pisanju tega zapisa, ko sem si skrbno ogledoval zemljevid in preverjal svojo pot, tako da bi se naslednjič kolikor tolikor uspešno izogibal napakam, ki sem jih delal prejšnjič. Vem namreč, da bom dolino Susa kljub njeni lepoti v prihodnje, vsaj kar se tiče potovanj na štop, z veseljem zaobšel. Polovico časa celotnega potovanja v dolžini 1.470 kilometrov sem porabil, da sem napravil tistih ubogih 90 kilometrov, kar je čista polomija.

Tista noč je bila ena redkih, ko sem se lahko v miru naspal. Navadno se umaknem v kakšen temen kot restavracij, ki so v nočnem času zapuščene in kjer nekako poskušam pridobiti nekaj ur spanja. Po dobrem spancu sem imel veliko energije, ki mi je omogočala lažje nadaljevanje poti proti Gironi. Je pa res, da mi je sedaj zmanjkuje, tako da se spet beremo v naslednji številki, v kateri vam bom zaupal vse od vmesnega postanka do cilja.

Sorodni članki

Prijava