Nazaj v Bolgariji po desetih letih

Danes pa je Sofija povsem drugačna – modernejša, čistejša in presenetljivo urejena. Novi tramvaji tiho drsijo skozi središče, elegantne kavarne in delovni prostori polnijo bulevarde, mladi pa s prenosniki v rokah ustvarjajo novo energijo mesta. Mesto je odraslo, se prenovilo in v sebi sem čutil ponos, ko sem ga opazoval.

Svoje dneve sem preživel na ulici Vitoša, ki je danes prava promenada elegance. Ljudje so se sprehajali, turisti so fotografirali, ulični glasbeniki so igrali jazz, domačini pa so srkali espresso pod senčniki. Veličastna katedrala Aleksandra Nevskega je še vedno tam, tako mogočna kot vedno, njene zlate kupole pa so se bleščale na popoldanskem soncu. Obiskal sem tudi park Borisova Gradina, kjer sem nekoč preživljal veliko časa. Ko sem se sprehajal po njem, me je prevzela nostalgija.

Kar pa se je resnično spremenilo, so cene. Pred desetletjem je bila Sofija ena najcenejših prestolnic v Evropi. Dober obrok si dobil za nekaj evrov, pivo pa skoraj zastonj. Danes je zgodba popolnoma drugačna – v resnici sem bil šokiran, ko sem ugotovil, da je marsikaj celo dražje kot v Sloveniji, kjer trenutno živim. Poceni Bolgarije, kakršno sem poznal, ni več. Zamenjala jo je sodobnejša, samozavestnejša in nekoliko dražja različica.

Po nekaj dneh v Sofiji sem začutil, da me vleče proti bolgarskemu morju, ki sem ga vedno imel rad. Sedel sem na hiter vlak do obale in skozi okno opazoval, kako se pokrajina spreminja iz mestnih predelov v polja, griče in končno v bleščečo modrino Črnega morja. Moj cilj je bilo mesto Sozopol.

Ko sem prispel v Sozopol, sem imel občutek, kot da sem se vrnil v preteklost. V nasprotju s Sofijo se tu ni veliko spremenilo. Tlakovane ulice, lesene hiše, vonj po pečeni ribi, ki prihaja iz majhnih gostiln – vse je bilo enako kot nekoč. V tem je bilo nekaj tolažilnega, kar me je spomnilo na stare sovjetske počitniške kraje, morda nekoliko obrabljeno, a polno duše in pristnosti.

Večere sem preživljal ob pristanišču, opazoval ribiče, ki so popravljali mreže, medtem ko je sonce tonilo za obzorjem. Tujih turistov je bilo manj, kot sem pričakoval, in ravno to je mestu dalo poseben čar. Sozopol je ohranil svojo staro dušo – mirno, nostalgično in povsem bolgarsko.

Vrnitev v Bolgarijo po desetih letih je bila kot obisk starega prijatelja – spremenjenega, odraslega, a z enakim srcem. Sofija mi je pokazala nov obraz države, moderen in samozavesten, Sozopol pa me je spomnil na njeno preprosto, iskreno in brezčasno dušo.