Butan - kjer je sreča merljiva – 2. del

Viseči mostovi in brezhibne ceste pod budnim očesom 54-metrskega kipa Bude

Za razliko od Nepala so ceste v Butanu v izjemno dobrem stanju in tako je potovanje do prestolnice potekalo precej hitreje, kot sva pričakovala. A še pred prihodom v Thimphu smo se ustavili ob prav posebnem visečem mostu Tamchog Lhakhang ob istoimenskem samostanu iz 15. stoletja in iz časov, ko je v Butanu vladal Thangtong Gyalpo, znan tudi po vzdevku »Izdelovalec jeklenih mostov«. Sam most, po katerem se sicer ni možno sprehoditi, saj ga ohranjajo za prihodnje rodove, je več kot impresiven, zlasti ko pomislimo, da so ga gradili pred skoraj 600 leti brez današnje tehnologije.

Ob prihodu v Thimphu smo se najprej odpravili do spominskega obeležja Buddha Dordenma, kjer mogočen 54-metrski kip Shakyamuni Buddhe obeležuje 60. obletnico četrtega kralja Jigme Singye. V notranjosti se nahaja še 125.000 manjših pozlačenih kipcev Bude in meditacijski prostor. Celoten projekt so zaupali kitajskim podjetjem, ki so kip v Butan pripeljali v kosih ter ga tukaj sestavili.

Plešoči semafor

Čeprav je v uvodnem delu zapisano, da v Butanu ni semaforjev, nama je vodnik napovedal, da bomo v prestolnici videli edini semafor v državi. Thimphu, glavno in največje mesto Butana, ponuja obilo znamenitosti v neposredni bližini, samo mestno središče pa ni kaj prida zanimivo, saj se tam nahajajo čisto običajne trgovine in seveda stojnice, namenjene turistom. A vendarle je v centru mesta ena posebnost, in sicer plešoči semafor, ki uradno to sploh ni, a se ga je to ime vendarle prijelo. Gre namreč za majhen nadstrešek šestkotne oblike, v katerem policist z gibi, ki spominjajo na ples, usmerja sicer umirjen promet.

Mitska žival ali naključna igra narave?

Butan je seveda tista država, kamor smo prišli v prvi vrsti zaradi narave, in le-ta se včasih tudi poigra in nam nameni kakšno novo živalsko vrsto, katere izvor je še zmerom neznanka. Lokalna mitologija, povezana z razglasitvijo takina za nacionalno žival Butana, sega v 15. stoletje. Tibetanskega svetnika z imenom Drukpa Kunley, ki ni bil le verski pridigar, ampak tudi izkušen tantrik, so Butanci med enim od njegovih verskih predavanj prosili, naj pred njimi pričara čudež, in tako je s tleskom ustvaril živo žival, ki je imela glavo koze in telo krave.

Žival je poskočila in se odpravila na travnike na pašo in dobila ime dong gyem tsey (takin). Od takrat je ta žival običajen prizor v hribih Butana. Zaradi te čarobne stvaritve z visoko versko konotacijo je bila žival sprejeta kot nacionalna žival Butana.

Verjeti nastanku takina je seveda odločitev posameznika, v vsakem primeru pa je obisk zavetišča takinov nekaj posebnega, saj žival dejansko spominja na kravo s kozjo glavo.

Poleg krave s kozjo glavo pa je svetnik Drukpa Kunley zaslužen, da ima tudi falus velik duhovni pomen. Butanska obsedenost s faličnimi risbami in idoli je globoko vrezana v versko zgodovino in duhovno ideologijo države. Za razjasnitev budističnih naukov navadnim ljudem je svetnik Drukpa Kunley uporabljal norčevanje ter nezaslišano grobe in nespodobne metode. Nekatera njegova dejanja vključujejo uriniranje na svete budistične slike, slačenje do golega in uporabo grobega jezika v pridigah v obliki metafor in aluzij.

Prav zato se ne smemo čuditi, če na stojnicah s spominki prednjačijo kipci, slike, lesene maske in celo magneti za hladilnik, na katerih so upodobljeni ogromni falusi. Ob sprehodu med stojnicami se zato nehote spomnimo tiste slovenske »K… te gleda«, saj nas z vseh strani dobesedno opazujejo.

Med samostani in utrdbami v Thimphuju in Paru

Poleg narave, ki jo občudujemo na vsakem koraku, so prav utrdbe, palače in templji tisti, ki najbolje opišejo bogato kulturo in zgodovino Butana. Prav v okolici prestolnice Thimphu in mesta Paro, kjer se nahaja tudi letališče, jih je več kot dovolj, da si pričaramo vtis o življenju in kulturi Butana.

Med novejšimi mejniki zagotovo izstopa nacionalni memorial Chorten, pretežno bela stupa z zlatimi vrhovi iz leta 1974 v čast očeta sodobnega Butana, tretjega kralja države, njegovega veličanstva Jiqmeja Dorjija Wangchucka.

Naslednji samostan v bližini prestolnice, ki ga je vredno obiskati, se imenuje Tango, saj obogati potovalno izkušnjo s svojo spokojno avro in nenavadnim okoljem, ki je v skladu z butansko tradicijo, in se osredotoča na duhovnost bolj kot na elegantna pročelja.

Ob markantnih samostanih je treba omeniti vsaj še dve utrdbi. Prva je Tashichho Dzong iz leta 1641, ki je nastala na temeljih istoimenske utrdbe, ki je leta 1216 zgorela v požaru. Trenutno služi kot samostan in osrednji sekretariat sedanje vlade. Druga je v Paru in predstavlja enega najboljših primerov butanske arhitekture – Rinpung Dzong oziroma Paro Dzong. Zgradba je ponoči čudovito osvetljena in ima veliko ilustracij, ki prikazujejo življenje Bude. Paro Dzong, znan po svoji veličini, katere slava se povečuje z vsakim dnem, se nahaja v središču mesta Paro in obiskovalcem ponuja čudovit panoramski razgled na dolino Paro in reko Paro Chhu. Prav zato se ni čuditi, da so ustvarjalci kultnega filma Mali Buda za kraj snemanja izbrali prav Tashichho Dzong.

Največji žep na svetu

Tako kot samostani in utrdbe so tudi tradicionalna oblačila tista, ki kažejo na bogato kulturno dediščino Butana.

Gho je dolga nacionalna obleka za butanske moške, podobna tibetanski čubi. Zgornja polovica ghoja služi kot žep. Radi se pošalijo, da je žep tako velik, da lahko v njem nosijo svojega otroka. »Največji žep na svetu,« pravijo.

Tradicionalno Butanci pod ghojem ne nosijo nič, v praksi pa imajo pod ghojem tudi kratke hlače. Vodnika in voznika sicer nismo spraševali, ali sta oblečena tradicionalno ali sodobno, kljub temu pa sta bila zelo zgovorna, sploh ko sta se razgovorila o družabnem življenju.

Ko v pivnici stojimo mirno

Za konec kratkega, a intenzivnega obiska Butana smo si privoščili večerjo v majhni pivovarni s pivnic. Navkljub dejstvu, da v Butanu ni klavnic, je bilo na jedilniku več mesnih kot vegetarijanskih jedi in seveda številna piva, ki so jih proizvajali in polnili prav tukaj.

Ob sproščenem pogovoru pa sta vodnik in voznik naenkrat vstala v pozdrav in še preden sva uspela vprašati, kaj se dogaja, sva tudi midva s prof. dr. Ferfilo mirno stala in opazovala skupino, ki se je odpravila v zgornje nadstropje pivnice. Seveda sva takoj vprašala, kakšna čast naju je doletela, in vodnik nama je pojasnil, da smo vstali iz spoštovanja do višjega budističnega svečenika in njegovega spremstva, ki so prišli na večerjo.

In prav ta dogodek je bil še zadnji, ki je zaznamoval dan. Tisti dan smo pred tem obiskali še Tigrovo gnezdo, kar pa je bila glavna sladica tega dne, zato smo preskočili pravo sladico na jedilniku in se ob obujanju spominov na pohod pogovarjali o povsem vsakdanjih stvareh. Nato je sledilo še zadnje jutro v Butanu, ko nas je čakal le še prevoz do letališča in povratek v Katmandu, eno redkih izhodišč za obisk te dežele.

Ker pa je prej omenjena sladica oz. pohod res nekaj posebnega in ker ga vsi turistični vodiči opisujejo kot najpomembnejšo znamenitost Butana, brez katere si obiska skorajda ne moremo predstavljati, bom celoten tretji in zadnji del potopisa namenil le Tigrovemu gnezdu.