Po uspešno zaključenem prvem dnevu, ko smo si ogledali vse, kar je ponujal Thimpo z okolico, in se pogovarjali o tem, kako je Butan najbolj srečna država na svetu, sem tik pred prihodom v hotel ob cesti opazil travnik, poln indijske konoplje in začuden vprašal vodnika, ali je to pri njih zakonito. Odvrnil je, da je to del narave in da na to ne gledajo kot na drogo, a sem to razlago razumel zgolj kot nadaljevanje odgovora o razlogih, zakaj so najsrečnejši narod na svetu. S to mislijo sem nestrpno dočakal drug dan, ko je sledila sladica celotnega obiska – vzpon na Tigrovo gnezdo.
Prvo jutro v Butanu je bilo že samo po sebi veličastno, saj sva bila nastanjena v hotelu, ki je nekoliko odmaknjen od centra Para, in zato je bil pogled skozi okno še toliko bolj veličasten. Čeprav se z okna ni videlo Tigrovega gnezda, sem vedel, v kateri smeri se nahaja, in zato z nelagodjem opazoval oblake, ki so se zgrinjali prav v tisto smer. A ne oblaki ne dež nama ne bi preprečili osvajanja Tigrovega gnezda.
Ob zajtrku smo tako še enkrat prisluhnili tistemu, kar smo že vedeli, in sicer da nas čaka 6 do 7 ur dolg pohod do samostana Taktsang Phalphug, kot se uradno imenuje Tigrovo gnezdo. Po obilnem zajtrku, ko se za spremembo nisem branil ne mastne ne sladke hrane, vedoč, da bom vse to pokuril do vrha, smo se odpravili do parkirišča ob vznožju. Toda že nadmorska višina parkirišča da slutiti, da bo premagovanje 6 km dolge poti vse prej kot majhen zalogaj.
Parkirišče, od koder vodi pešpot, se nahaja na kar 2.650 m nadmorske višine. Do samostana, ki se nahaja na 3.120 m pa pelje 3 km dolga urejena pot preko najvišje točke na višini 3.150 m.
Seveda matematika drži in do najvišje točke nas loči natančno 500 m višinske razlike, a se pot do samostana na določenih delih tudi spušča in tako od parkirišča do samostana skupno pridobimo 680 m nadmorske višine in v seštevku izgubimo 120 m. Na povratku pa je ravno obratno – izgubimo 680 m in pridobimo 120 m nadmorske višine, kar pomeni, da skupno pridobimo in seveda tudi izgubimo kar 800 m nadmorske višine na 6 kilometrskem pohodu.
800 m pridobljene višinske razlike sicer ne bi bil nek podvig, če se ne bi nahajali na višini med 2.650 m in 3.150 m nad morjem, kjer je zrak redkejši, kisika pa je med 14 in 14,5 odstotkov, kar je bistveno manj, kot smo ga vajeni, saj ga je na nadmorski višini okrog 300 m kar 20 odstotkov.
S parkirišča bi se Tigrovo gnezdo sicer že moralo videti, a ostalo je pri moralo, saj so se ravno tam zadrževali nadležni oblaki, skozi katere je Tigrovo gnezdo zgolj tu pa tam malo pomežiknilo. A tudi to nas ni odvrnilo od trdne odločitve, da pridemo do samostana.
Legenda o Taktsangu (Tigrovem gnezdu) je stara skoraj 1.300 let, ko je Guru Padmasmbhava leta 747 za meditacijo izbral votlino na strmi skalni steni ter jezdil tigrico, da bi ukrotil zle duhove v kraju.
Ta tigrica naj bi bila sicer Yeshi Tshogyal, soproga Guruja Rinpočeja, ki se je spremenila v strašno žival, da bi podredila duhove in da bi na hrbtu nosila Guruja Rinpočeja iz Singye Dzonga na vzhodu Butana v Taktsang. Ob tej razlagi je predvsem moškim v ženski družbi smiselno molčati in čim prej spremeniti temo pogovora.
Guru Rinpoče je nato izvedel meditacijo in se na istem mestu pojavil v osmih inkarniranih oblikah. Taktsang je tako postal eno najpomembnejših budističnih svetih mest v himalajskem budističnem svetu.
V jami je meditiral tri leta, tri mesece, tri tedne in tri dni, preden je pokoril zlobne duhove in skril globoke zaklade v korist čutečih bitij.
Prvi tempelj je zgradil Sonam Gyaltshen – budistični mojster Nyingma v začetku 16. stoletja v Taktsang Pelphugu.
V Taktshangu med tibetansko vojno, ki je trajala od leta 1644 do 1646, sta Zhabdrung in njegov učitelj Nyingmapa, Terton Rigdzin Nyingpo, prvič izvedla obred, v katerem sta priklicala Padmasambhavo in zaščitna božanstva. Zhabdrung je naročil Gyalsey Tenzin Rabgyeju, ki je pozneje postal četrti časni vladar Butana, naj tam zgradi tempelj osmih manifestacij Guruja. Gradbena dela so se začela v 10. mesecu leta vodne opice (1692) in dvonadstropni tempelj je bil dokončan leta 1694.
V svoji zgodovini je tempelj doživel kar nekaj izboljšav, vse do leta 1998, ko je bil Taktsang poškodovan v tragičnem požaru, ki pa ni bil prvi in po katerem je sledila obširna rekonstrukcija, ki se je zaključila leta 2005 in jo je vodil četrti kralj Butana, njegovo veličanstvo Jigme Singye Wangchuck osebno. A tudi ob požarih je govor o čudežu, saj je govoreči bronasti kip guruja Sungjonme edini predmet, ki je oba požara preživel nepoškodovan. Verjetno bi bilo bogokletno pripomniti, da bron tudi sicer ne gori, a raje pustimo stvari takšne, kakršne so.
Trenutno obstajajo štirje templji, ki obdajajo glavni tempelj Taktsang Lhakhang. Vse stavbe v kompleksu so med seboj povezane s stopnicami, vklesanimi v skalo.
Molitveno kolo se nahaja na dvorišču in ga vrtijo stalni menihi vsak dan ob 4. uri zjutraj, da označijo začetek novega dne. Notranjost templjev je prav tako okrašena z detajli, ki odražajo budistično tradicijo Varjayane.
Po premaganih skupnih 680 m vzpona ob vedno manj kisika v zraku smo nekako prisopihali do razgledne točke na 3.150 m nadmorske višine in takrat je vodnik prvič glasno povedal to, kar sem si mislil vso pot, in sicer da ni verjel, da bomo zmogli. Z razgledne točke nas je do Tigrovega gnezda ločilo le še nekaj sto metrov, a tudi nekaj sto stopnic navzdol do mostu in potem še nekaj deset do vhoda v tempeljski kompleks, v katerem fotografiranje ni dovoljeno, zato sem si moral spomine toliko močneje vtisniti v spomin.
Z izjemo zgodovinskega in verskega pomena templja, le-ta ni kaj dosti drugačen od ostalih in zato je za nas nevernike najbolj fascinanten pogled nanj z razgledne točke, do katere je v obratni smeri vodilo nekaj deset stopnic navzdol in nekaj sto navzgor.
In prav ta vzpon, čeprav zadnji na celotni poti, je bil najbolj naporen. A ne naporen v smislu utrujenosti, ampak ker je preprosto zmanjkalo goriva. Ko sem se usedel in odpočil, saj sem komaj prihajal do sape, sem ob tem še preštel udarce srca in presenetljivo jih ni bilo kaj dosti več kot 100 na minuto, a v tej višini in ob 14 odstotkih kisika v zraku pač zmanjka goriva in tako smo na tem najkrajšem odseku kar nekajkrat počivali.
Na povratku s Tigrovega gnezda smo se nekje na polovici poti do parkirišča ustavili v restavraciji na nadmorski višini nekaj več kot 2.900 m. Glede na to, da nam je bilo vreme pisano na kožo, smo si tradicionalno butansko hrano privoščili kar na terasi s pogledom na že osvojeno Tigrovo gnezdo. Po tako napornem pohodu bi sicer teknila tudi drugačna hrana, vendar smo se tokrat morali zadovoljiti z brezmesnimi jedmi.
Navkljub muhastemu vremenu, ki je zjutraj preizkušalo našo odločenost osvojiti Tigrovo gnezdo, so tam zgoraj popustili in naš trud poplačali s čudovitimi razgledi tako z razgledne točke kot tudi s terase restavracije, kjer lokaciji navkljub niso pretiravali s cenami. Skratka nekaj, česar se moramo pri nas šele naučiti, saj bi nas v Evropi ali kje drugje na takšni točki za kosilo verjetno obrali do kosti.
Prav zaradi pomena Tigrovega gnezda sem nekatere znamenitosti, ki smo jih obiskali po povratku opisal že v prejšnjem delu, saj je prav Tigrovo gnezdo tisti biser, s katerim je potopis smiselno zaključiti. Ob tem pa ne morem mimo zahvale Sitharju z agencije Yak Travel, saj sta prav njegova vodnik in voznik naredila že tako čudovito destinacijo še boljšo, sploh ob dejstvu, da sva želela in tudi uspela v dveh dneh videti in doživeti to, kar navadno traja 3 do 5 dni.
A navkljub vsej zagnanosti in kompetentnosti agencije ter vodnika in voznika ostaja Butan precej draga destinacija, saj samostojno odkrivanje sploh ni možno, letalske povezave pa so omejene in ne ravno poceni. A ne glede na ceno se Butan v vsakem primeru splača obiskati, saj ne gre le za spoznavanje druge kulture, vere in zgodovine, ampak predvsem spoznavanje samega sebe, saj se nehote vprašaš, ali to, za čemer hitimo in k čemur stremimo v zahodnem svetu res predstavlja srečo in ali v življenju obstaja tudi kakšna druga pot od te, po kateri nas do nakupovalnih središč – svetišč potrošništva vodijo ogromni reklamni panoji in oglasi, ki kričijo iz ekrana in radijskih sprejemnikov.
S to mislijo pa se tudi poslavljam in upam, da boste tudi vi našli čas, se za trenutek ustavili in preverili, ali obstaja še kakšna pot, razen te, po kateri nas vodijo kažipoti in svetilniki potrošništva.
Copyright (©) 2010 - 2025 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | | RPC
