Češnje, snežne opice in onigiri – 2. del

Tudi japonski vlaki lahko razočarajo

Pred potovanjem sem kupila sedemdnevno turistično karto za japonski hitri vlak Shinkansen, ki lahko doseže hitrost tudi do več kot 320 kilometrov na uro. Japonska je bila prva država, ki je začela graditi tire za hitre vlake po drugi svetovni vojni. Inspiracijo za njegov videz so povzeli po ptiču vodomcu, ki ima zelo dolg kljun in med letenjem dosega zelo visoko hitrost.

Potovanje po Japonskem je s hitrim vlakom najbolj hitro in udobno, še zdaleč pa ni poceni; za enosmerno karto sem na primer med Nagoyo in Tokijem plačala 60 evrov. Zato se v večini primerih izplača kupiti turistično karto (JR Pass), še posebej, če nameravaš veliko potovati po različnih mestih. Cena se vsako leto močno zviša, zato je treba dobro načrtovati, kaj je bolje kupiti: tedensko kartico ali posamezne vozovnice.

Na Japonskem so vlaki znani po svoji točnosti in zanesljivosti, vendar moja prva izkušnja še zdaleč ni bila temu primerna. Ravno tisti dan se je zgodila nesreča na tirih v smeri Nagana, zato so prekinili vse povezave. Na glavni postaji v Tokiu je vladala popolna zmeda, saj je veliko turistov in Japoncev ostalo na postaji, nihče pa ni vedel, kdaj bodo lahko vlaki spet vozili. Po približno treh urah so tire popravili in tako sem po šestih urah končno prispela v Nagano.

Obisk templja na Japonskem nikoli ne razočara

V mesto sem prispela veliko kasneje, kot je bilo v načrtu, vendar sem še vedno imela čas obiskati največji budistični tempelj Zenkoji v Naganu. Tempelj je bil zgrajen v 7. stoletju in spada med najstarejše templje na Japonskem. Od glavne železniške in avtobusne postaje je oddaljen približno pol ure hoje oziroma deset minut z avtobusom.

Severozahodno od mesta Nagano pa se nahaja eden izmed lepših templjev v regiji: Togakushi-jinja. Iz glavne avtobusne postaje v Naganu vozi vsakodnevna ekspres linija, ki te v 45 minutah pripelje do prvega templja. Končnica »jinja« pomeni, da tempelj pripada šintoizmu.

Čeprav je to le eden izmed 80.000 templjev na Japonskem, je poseben po svoji izolirani lokaciji v gorah ter drevoredu svetih borovcev, ki naj bi bili stari okoli 800 let. Svoj čar je mojemu dnevu doprinesel tudi sveže zapadel sneg. Edina slaba stvar obiska v času zime so bile zaprte pohodniške poti, zato nisem mogla obiskati vseh templjev ter bližnjega jezera Kagamiike. Za celotni obisk Togakushi-jinja sem porabila pol dneva.

Park snežnih opic

Snežne opice so ena izmed posebnosti Japonske, saj so endemična vrsta. Najbolj so poznane po svoji navadi namakanja v vročih vrelcih v zimskem času, kjer se grejejo v termalni vodi. Zima je zato najboljši letni čas za njihovo opazovanje. Snežne opice lahko vidiš v različnih delih Japonske, med njimi je eden bolj znanih parkov Jigokudani Yaen-Koen, ki sem obiskala tudi jaz.

Park se nahaja vzhodno od Nagana in je ena izmed glavnih znamenitosti v regiji. Od Nagana do parka je možno potovati z avtom ali javnim prevozom (vlak ali avtobus). Sama sem potovala z avtobusom, ker je hitreje in ni treba prestopati. Od avtobusne postaje je vhod v park po peš poti oddaljen slabo uro. Za vstop v je treba plačati vstopnino, ki je leta 2025 stala okoli šest evrov.

Snežne opice so prostoživeče živali, zato je prepovedano dotikanje in hranjenje. Okoli termalnih vrelcev je postavljena varovalna ograja, ki pa je namenjena bolj ljudem kot živalim, po parku pa so ves čas prisotni oskrbniki. Opice so ljudi navajene in se ne menijo preveč za obiskovalce, vendar so še vedno divje živali, zato previdnost ni nikoli odveč.

Moj tretji dan v snežnem mestu Nagano sem zaključila v restavraciji na glavni železniški postaji, kjer sem naročila priljubljeno otroško jed omurice. To je jed iz jajčne omlete, riža, izbrane omake ter dodatkov. Skozi leta mojih potovanj opažam, da mi veliko pomeni dobra hrana in rada poskusim nekaj, kar v Sloveniji težko dobiš. Moja pot se je nadaljevala v mesto Kanazawa, ki pa bo predstavljeno v naslednjem delu članka.