Anjino odkrivanje Amerike in Evrope

Radovednost te pripelje marsikam

Kaj Anjo vabi k raziskovanju našega planeta? Kaj se ji je najbolj usedlo v srce pri tem in kje je našla najbolj poučno lekcijo? Če bi vedeli, s kakšnim navdušenjem v glasu mi je pripovedovala, bi se tudi vi zraven pridružili in poslušali … No, k sreči sva za vas vse zgrnili v pisno obliko.

Na začetku … kdo sploh si? Kaj v življenju te veseli?
Sem Anja, stara 28 let. Rada potujem, raziskujem, organiziram potovanja. Ne maram preveč obleganih turističnih krajev, blizu mi je okoljevarstvo in sem bolj za mir. Všeč so mi romani in njihova dobra vsebina. Rada prebiram članke na spletu, ki se me dotaknejo. Tudi iz področja osebnostne rasti in marketinga. Poslušam tudi glasbo. Rada sem doma in s svojo družbo.

Kakšne so tvoje popotniške izkušnje? Kakšen tip popotnice si?
Rada imam počitnice in izlete na morje. V srednji šoli in ob študiju sem večinoma delala na obali. Združila sem prijetno s koristnim. Všeč so mi tudi eksotične destinacije. Leta 2013 sem šla prvič preko STA v ZDA, kar je bila moja velika želja. Prvič sem šla nekam izven tedanjih popotniških okvirjev. Potovala sem v New Hampshire. Tam sem delala v kampu v gozdu. Povezala sem se z mladimi in pridobila nove izkušnje. Pritegnila me je narava, hribi, jezera, gozdovi in slapovi.

Sicer pa imam ideje, kam bi rada šla in stvari, ki bi si jih tam ogledala in na podlagi tega se tudi organiziram. Potem pa sem tam čim bolj spontana in se pustim zgubiti v mestih, naravi … Do sedaj sem bila v Evropi in Ameriki. V prihodnje pa me vleče v Azijo, srednjo in južno Ameriko, tudi Afriko. Tudi, ko sem lansko leto šla na roadtrip na Hrvaško, sem tam raziskovala. Morje me vedno pritegne. Ni treba, da grem daleč in najdem eksotiko. Lepi, skriti kotički so tudi v Evropi. Pravzaprav tudi v Sloveniji, ki jo sedaj bolj odkrivam. Ko odkrivam in iščem lepote, se prepustim, da se me dotaknejo.

Tudi, ko sem šla z možem samo na krajši oddih za par dni v Rovinj na Hrvaško, sva si šla ogledat ruševine. Nisva se samo kopala in šotorila. Bodi vedno radovedna, si rečem.

Vem, da so včasih bolj eksotične lokacije povezane z več financami. Ni pa to vedno nujno. Vsako leto želim na eno daljše potovanje, na en oddih z več narave ter še na en oddih v mesto, da je raznoliko. Z boljšo organizacijo in iznajdljivostjo te lahko potovanje pride tudi ceneje. Spremljam tudi blog Povsod je lepo, kjer sem videla, da je možno iti na Maldive tudi že za 1000 evrov za 2 osebi za 10 dni brez letalskih kart, če si malo prilagodiš stil potovanja.

Morda tvoja najboljša in najslabša izkušnja na poti?
Če začnem z najboljšo. Z možem sva šla lani v Ameriko, on je šel tja delat, jaz pa z njim. V zvezno državo Utah. Tam se nahaja nacionalni park Zion, ki je res kot iz sanj. Na naju je res naredil velik vtis. Bivala sva na severu, ti nacionalni parki so pa na jugu, tako da sva se zgodaj vstala in odpeljala dol. Pohodnih poti je veliko. Ob vikendih so parki zelo obiskani. Poiskala sem manj oblegane pohodniške poti na internetu preko blogerjev. Zaradi miru so bile še bolj čudovite. Če omenim le nekaj znamenitosti – kampirala sva v Kanabu, ki ga imenujejo tudi The Greatest Show on Earth. Od tam pa sva si ogledala še Bryce Canyon, pa Horseshoe Bend, ki je v Arizoni s 360 stopinjskim razgledom na reko Kolorado. Čudovito je tudi jezero Powel in pa Wire Pass Trail.

No, najslabša pa … Tukaj bom pa tako rekla, da kdor ne riskira, ne profitira. Končala sem z delom v kampu v ZDA in sem letela domov iz Los Angelesa v Italijo. No, najprej sem morala ob treh zjutraj na letališče v Los Angelesu priti s taksijem. Vedela sem, da imam okoli 50 dolarjev na računu in nekaj gotovine. Razmišljala sem, da bom morda morala deliti račun in plačati nekaj s kartico in nekaj z gotovino, s čimer bi se najverjetneje spravila v sramoto. Pa še to ob takšni nočni uri. Kako bi me ta voznik sploh gledal. No, pa se je le super izšlo, hvala bogu.

Kaj te je pritegnilo, da postaneš prostovoljka na Popotniškem združenju Slovenije? Kaj si s tem pridobila?
Prostovoljka sem postala lansko poletje, saj se mi je študentski status iztekal. Brskala sem po strani prostovoljstvo.org in vas našla. Vem, da je treba biti ob iskanju službe tudi proaktiven, se izobraževati, usposabljati glede na tvoja lastna zanimanja in pridobivati nove spretnosti. Pritegnila me je predvsem promocija združenja. Torej si popotnik in ne turist. Ob tem spoznavaš destinacije, si širiš obzorja in to se prepleta. Kot sem že omenila, bodi radoveden, s čimer obogatiš sebe.

Najprej sem želela urejati naš profil na socialnem omrežju Pinterest, a je to delo že opravljal nekdo drug. Tako, da sem potem izbrala omrežje Instagram, ki je bilo prosto. Všeč so mi lepe fotografije in pisanje besedil ob tem. Pa z enako mislečimi ljudmi se lahko hitro povežem tudi preko všečkanja, komentiranja in zgodb. Vem, da je treba delati na odzivnosti, kar se obrestuje. Objavljati je dobro najmanj 3-krat tedensko, jaz štirikrat. In pa da držim neko rdečo nit in sem z objavami konsistentna. Navdihnejo me objave z lepimi fotografijami in kratkimi popotniškimi citati. Ljudje tudi veliko spremljajo zgodbe. Zanje so zanimive in priljubljene. Sama sem pridobila nekje 100 sledilcev v zadnjih 4 do 5 mesecih. Počasi se gradi. Tudi stvari hitreje najdem tu, kot pa na Facebooku. Urejati Instagram profil mi je v izziv, še več časa bi lahko temu posvetila, a mi ga včasih zmanjkuje. Nekako pravim, da naj bi bilo nekje 80 % časa namenjeno aktivnosti in 20 % časa objavljanju. Trudim se biti avtentična in podajati kakovostno vsebino, kolikor v današnjem svetu pač gre. Sem mnenja, da ostalim ne bom sledila, če oni sledijo meni, če me njihova vsebina ne pritegne.

Bi želela tudi druge povabiti k sodelovanju?
Ja, super bi bilo, če bi bilo več ljudi, ki pišejo o svojih popotniških doživetjih v naših člankih v spletnem časopisu Globetrotter. S tem bi bilo več vsebine, več materiala za promocijo in širši izbor tega. Prav tako bi si lahko dve osebi sporazumno razdelili upravljanje enega omrežja, če bi nas bilo več. Dela vsekakor ne zmanjka. Vabljeni so tudi tujci, saj imamo nekaj prostovoljcev iz tujine, delo pa poteka v slovenščini in angleščini. Danes se lahko veliko lepih fotografij črpa tudi z določenih spletnih strani, kjer si jih lahko potegnemo dol popolnoma zastonj.

In še na koncu … plani za prihodnost?
Več potovati, več si upati, večkrat reči ja, ne iskat izgovorov, delati na svoji osebnostni rasti, se izpopolnjevati. Opravljati delo, ki me zanima, ki ga res delam z veseljem … Saj je v življenju vedno nekaj … ali pišemo diplomo, iščemo, menjamo službo, imamo kakšen projekt … Jasno si je treba postaviti prioritete, saj je življenje kratko. Zato si je za ogled sveta treba vzeti čas.

Sicer pa me mika videti Jukatan v Mehiki, kjer so ostanki majevske kulture, ruševine, džungla, cenotes (sladkovodne jame, v katerih se je možno kopati). Pa srednjo Ameriko, Nikaragvo in Kostariko, zlasti prvo, saj je manj turistična. Zaradi morja, slapov, ruševin, skratka veliko je možnosti.

Konkretni plani za letos?
Zaenkrat roadtrip po Bosni in Albaniji. Za zadnjo pravijo, da je neodkrit biser Balkana, kot so rekli za Grčijo pred 20 leti. Zanimajo me tudi mesta, ne le morje. To je zaenkrat plan za poleti. Pa da še malo zaplavam, če pa ne, pa tudi nič hudega. Če pa se poleti ne bo izšlo in grem jeseni, bi pa to bila otočja, kot so Azori, Madeira ali pa kje blizu Tenerifov, tudi Irska. Sanjam lahko, pravim.

Videla sem že zahodno in vzhodno obalo Amerike, si ogledala njihove nacionalne parke, v Evropi pa zlasti Hrvaško in Grčijo. Sedaj pa želim razpreti svoja krila še drugam. Nisem tip človeka, ki bi 20 let hodil na isti kraj za počitnice, kot na primer eni v Rovinj. Jaz sem potovati šele dobro začela in ko začneš te zasvoji.

Prijava