Sreča v Patagoniji

Pravijo, da je ljubezen do gora zelo slovenska zadeva in midva sva v tem pogledu tipična Slovenca: nora na hribe, na razglede, ki se odpirajo od zgoraj, na občutek, ko osvojiš vrh. In posledično je Patagonija, gorata pokrajina na jugu Južne Amerike, idealen kraj za naju. Toliko navdušenja nad lepoto narave kot sva ga doživela tam, nisva še nikjer drugje.

Takoj, ko sva se začela voziti po znameniti cesti Carratera Austral, ki v Čilu pomeni tudi začetek Patagonije, sva bila navdušena. Kakšni nori pogledi in to samo izza volana! Sploh še nisva šla nikamor hodit, pa sva bila že tako vzhičena nad lepoto okoli naju, da sva se ustavljala praktično na par kilometrov – samo zato, da sva se lahko razgledala in okolico fotografirala.

Carratera Austral je cesta, ki vodi po najožjem delu Čila. Stisnjena je med Ande na vzhodu in obalo Tihega ocena ter številne fjorde in zalive na zahodu. V Čilu ti kraji okoli Carratere Austral veljajo za najbolj odročen del države. Cesta je v relativno slabem stanju – večinoma je makadamska z veliko luknjami in precej ovinkasta. Res je sicer, da jo postopoma asfaltirajo, tako da bo verjetno čez nekaj let veliko lažje prevozna. Ampak ravno to, da je to edina cesta na tem delu države, pa je makadamska pove nekaj o odročnosti lokacije. In to ji daje čar. Predvsem pa se za vsakim ovinkom pojavi nov pogled na noro lepo pokrajino. Enkrat sva gledala gore, drugič je cesta zavila proti oceanu in sva se vozila ob obali fjorda, potem spet preko ravnice, pašnikov do jezera, pa spet pod gore ... Prav vsak kilometer postreže s kakšno lepoto.

Ob Carrateri Austral sva šla na krajši treking, kjer sva se vzpela do jezera Laguna Castillo. To je laguna pod goro Cerro Castillo, ki je verjetno nekaj najlepšega, kar sva kadar koli videla. Laguna je bila tako zelo lepe modre barve (ne čisto turkizna, ampak taka globoka svetlo modra), da sva se morala kar uščipniti, da sva verjela, da je to, kar vidiva, res. Nad laguno je bil ledenik, nad ledenikom pa se je ponosno dvigovala črna, impozantna, zašiljena gora Cerro Castillo. Vse troje skupaj, torej modra laguna, bel ledenik in črna gora, je višek naravne lepote. Kar sedela sva tam in občudovala stvaritev pred nama. Naravnost čudovito in popolno. Pogledi kot je ta so res nekaj, kar naju izpopolnjuje.

Veliko ur vožnje in malo manj kilometrov kasneje sva prišla do še ene lepote čilske Patagonije: jezera Lago General Carrera in marmornih jam v tem jezeru. Že samo jezero je nezemeljsko lepe turkizne barve, ko pa se s čolnom pripelješ bliže ogromnim balvanom iz marmorja, ki ležijo v jezeru, pa vidiš delo narave: voda, ki buta ob skale, postopoma dolbe marmor in tvori tunele ter jame. Videti čudovite vzorce marmorja, ozke tunele in hkrati pluti po turkiznem jezeru je bilo še eno tako doživetje, za katerega še danes težko verjameva, da sva res videla.

Na drugi strani Andov, v Argentini, vodi cesta Ruta 40, ki je tudi zelo odročna. Razlika je le v pokrajini. Ker večina dežja nikoli ne pride čez Ande, je argentinska Patagonija popolnoma suha. Narava je rjave barve s številnimi slanimi jezeri oz. slanimi polji, nikjer nobenega drevesa, ali grmička, še ovinkov na cesti Ruta 40 praktično ni. Po dveh dokaj dolgočasnih dneh vožnje po argentinski Ruti 40 sva prispela v kraj El Chalten, ki je izhodišče za številne trekinge. Midva sva se odločila za 4-dnevni treking, imenovan Huemul hike, kjer kar 2 dni (od 4) hodiš ob tretjem največjem skupku ledenikov na svetu (večji sta samo Antarktika in Grenlandija), to je Južnopatagonskem ledenem polju. Treking je bil izredno naporen, ampak tudi izredno lep, saj toliko ledenikov nisva videla še nikoli. Najbolj se nama je v spomin vtisnila laguna Viedma, kjer sva kampirala zadnji dan trekinga. Naš kamp se je nahajal direktno nasproti ledenika Viedma in ledeni kosi, odlomljeni z ledenika, so po jezeru priplavali točno pred kamp. Tam sva lahko opazovala, kako se ti kosi krušijo, lomijo, obračajo. Videti 70-metrsko ledeno goro, kako se s hruščem in gruščem prelomi na pol, nato pa se obrne naokoli in pokaže ogromen kos ledu, ki se je prej skrival pod površino jezera, je bilo nekaj izjemnega.

Po trekingu sem govorila s svojo mamo in vprašala me je: »Ali sta na potovanju zadovoljna, se imata lepo, sta srečna?« In verjetno je bilo prvič v življenju, ko sem na to vprašanje lahko odgovorila popolnoma iskreno in gotovo: »Ja, mami, super se imava, noro uživava in srečna sva. Patagonija je čudovita.«

Res je, Patagonija je več kot izpolnila najina pričakovanja. To je tako zelo lepa pokrajina, da priporočava vsakemu, da jo obišče vsaj enkrat v življenju.

Ker pa naju na tem potovanju ne zanima samo najina sreča, pač pa tudi sreča drugih ljudi, sprašujeva popotnike in domačine, ki jih spoznava sproti, kaj osrečuje njih. Spodaj so nekateri odgovori:

Emelie in Gilles, alpinista in doktorja fizike iz Francije
Emelie: osrečuje me narava, hoja po svežem zraku in pa arašidovo maslo. Včasih kar na žlico.
Gilles: alpinizem, vzpon na goro in razgled z nje.

Johanna in Beno, štoparja iz Nemčije
Johanna: potovati oz. imeti prosti čas brez skrbi, brez obveznosti, brez misli na službo.
Beno: potovati z mojo boljšo polovico, Johanno.

Tecla, komunikolog iz La Plate, Argentina
Zavedanje, da je moja mama zdrava in da je z njo vse v redu. Ona je še edina družina, ki jo imam (oče in brat sta mi že umrla), zato mi je res pomembno, da je mama dobro. Sicer pa me osrečuje še igranje nogometa na plaži ali pa na mokri travi, kjer se lahko zadrsam po travi.

Tamara in Pablo, slovensko-argentinski par iz Buenos Airesa
Tamara: sreča je kupiti letalsko karto! Ali pa kadar kupujeva vsakdanje stvari na nevsakdanjih krajih. Predmete, ki jih uporabljava v vsakdanjem življenju, kupujeva v različnih državah. Npr. zamašek za lijak v kopalnici imava iz Paragvaja, žlice sva kupila v Maroku ...
Pablo: ... tako te stvari postanejo del mojega življenja in vsakič, ko uporabim katerega izmed teh predmetov, se spomnim na potovanje. No, sicer pa mene osrečujejo potovanja.

Rezervirajte oglede, zanimivosti in znamenitosti 10% ceneje

Prijava