Po jesenski Irski v iskanju jelenov – 1. del

Kot običajno nisem imela načrta, kaj točno si bom na Irskem ogledala. Omejena sem bila le na pet dni in nisem želela preveč časa preživeti na avtobusih. Iskala sem slikovite pohodniške poti, ki bi jih v tem času lahko prehodila. Začela sem z nastanitvijo – najprej sem preverila hostle mreže Hostelling International in njihove lokacije. Izstopala sta dva, ki sta bila relativno blizu en do drugega in sem lahko naprej planirala svojo pot v njuni okolici.

Tja, kamor pelje avtobus svetega Kevina

Nisem se odločila za pot na Irsko, kjer bi odkljukala vse znamenitosti. Čeprav je vse, kar ponuja, res krasno, sem potrebovala kratek umik, »reset« in trenutke za odkrivanje neznanega. Po mojih izkušnjah so taka potovanja najlepša – sprotno odkrivanje lepot, ki jih običajno ni na prvih straneh turističnih vodnikov. Spontano izgubljanje. Pregledala sem najbolj dostopne in priročne možnosti, povezave javnega prevoza, in kako bi lahko najbolje izkoristila teh nekaj dni. Tako sem se osredotočila na okrožje Wicklow in okolico Dublina. Če pogledamo na zemljevid, je to eno res majhno okrožje v primerjavi s celotno Irsko, skoraj kot da v resnici nisem videla nič Irske.

Pristala sem v Dublinu, moja ciljna destinacija pa je bila Glendalough. Tja dvakrat na dan vozi avtobus svetega Kevina v jutranjih in večernih urah. Linija je bila ustanovljena leta 1927 in od takrat neprekinjeno povezuje Dublin in Glendalough. Ime je dobila po svetem Kevinu, menihu, ki je v 6. stoletju ustanovil Glendalough. To je namreč ena najpomembnejših zgodnjekrščanskih samostanskih naselbin na Irskem. Ta avtobus je najenostavnejši način, da prideš do Glendalougha brez avtomobila, ker druge direktne povezave skoraj ni ali pa so precej bolj zapletene. To je bilo kar svojevrstno.

Ker sem bila za jutranjo povezavo prepozna, sem čas do večera izkoristila za odkrivanje Dublina. Ko je le napočil čas odhoda, me je malo skrbelo, saj je avtobus vozil samo iz posebnega postajališča in ne od tam, od koder vozi večina avtobusov. Ampak vse se je lepo izteklo in sedla sem v leto 1927. Vožnja je izžarevala domačnost, saj je bilo očitno, da je nekaj potnikov stalnih, stalen pa je bil tudi šofer in kramljali so o dnevnih novicah in si izmenjevali izkušnje. Ne vem, koliko uradnih postaj ima ta linija, saj je avtobus ustavljal tudi kar pred domovi potnikov, ki so bili ob cesti.

Ko sem prispela v Glendalough, je bila že tema, ampak s tema mislim, res tema, saj na javno razsvetljavo lahko kar pozabimo. Svetile so samo luči iz bližnjih hiš in kakšna pozabljena ulična svetilka. Prijazni gospod, ki je takoj opazil, da nisem domačinka, me je usmeril proti hostlu. Po temni poti sem v daljavi zagledala razsvetljen večji objekt in bila kar vesela, da me čaka prenočišče.

Glendalough International Hostel se nahaja v mirnem okolju v osrčju doline Glendalough znotraj Wicklow Mountains National Parka. Prijetno sem se namestila in užila hostelsko vzdušje, ki ga je zaradi skupine nemških srednješolcev spremljalo kar živahno dogajanje. Še enkrat sem pregledala načrt poti, ki sem ga pripravila tik pred odhodom, nato pa se odpravila spat.

Glendalough: med meglicami in jelenjimi klici

Naslednje jutro je bilo megleno in deževno. Popolno. Meglice so se dvigale, ptiči so imeli svoja zborovanja, dež je pršil in vse je bilo še bolj čarobno in mistično. Moj plan je bil krožna pot Spinc and Glenealo Valley, ki je vključevala tudi morebitno srečanje z jeleni. Pot se je že začela krasno in slikovito. Povsod neke vodice, potočki, slapovi, jezero, ovce in na nekaterih delih zelo, zelo temen gozd. Večino časa sem hodila sama, saj ni bilo nikogar ne pred mano ne za mano. Na bolj odprtih predelih sem opazila redke pohodnike. Po poti sem zaznavala tudi čudne zvoke, podobne krikom ujed. Zagotovo nekaj, kar ni bilo v mojem spominu kot poznan zvok in ga tudi nisem mogla povezati z nobeno živaljo, še najbližje pticam. Odpirali so se krasni razgledi, hodila sem po posebej urejenih lesenih potkah, ki prečkajo močvirnata tla.

Potem pa zagledam prvega pripadnika jelenjadi, kako leži v travi v bližini potke, v barvah, zlit z okolico. Kmalu pa še enega in še enega. Tudi zvok je dobil podobo, saj se tako oglaša ta vrsta jelenjadi. Fascinantno. Sedaj so se pokazale že cele črede na obeh straneh potke. Večinoma manjši primerki, v daljavi pa so se pokazali tudi mogočni rogovi odraslih samcev. Za trenutek sem se usedla na skalo ob potki in zvedav mlad jelen je začel stopati proti meni na razdaljo, da bi se ga lahko skoraj dotaknila. Res veličastni prizori. Pot se je nadaljevala ob reki do nekdanje rudarske vasice, ki je ostala samo še ruševina, a zato še bolj slikovita. Irsko sem obiskala jeseni v prvih oktobrskih dneh in zelena Irska se mi je pokazala v toplih oranžno-rjavih barvah. Pot sem zaključila ob tako imenovanem Spodnjem jezeru.

Ker je bilo še dovolj časa do avtobusa, sem se sprehodila še do nekdanje samostanske naselbine in pokopališča. Na vrtu centra za obiskovalce sem še malo pomalicala in opazila, da so košute in mladi jeleni tukaj tako domači, da so bili kot del okrasja na urejeni zelenici. Najbrž si z veseljem privoščijo mlade poganjke in vrtnarjem povzročajo težave.

Dež se je razblinil in v Enniskery sem prišla v opranem sončnem vremenu. Od avtobusnega postajališča do Knockree HI hostla je bilo še nekaj kilometrov peš po ozkih podeželskih cestah, obraslih z robidovjem, tako da sem sproti imela še večerjo.

Čeprav nimam nobenih težav z delitvijo sobe, sem vseeno pomislila, kako bi se bilo sedaj lepo zvaliti v mehko posteljo v sobi s kopalnico, ki je samo moja. In želja se mi je uresničila, saj mi je receptor povedal, da sem danes poleg prostovoljcev in praktikantov edina gostja. Postelja je bila res udobna, s krasnim pogledom na prostrano podeželjsko pokrajino in hribe. Ni trajalo dolgo in že sem zaspala v nabiranje novih energij in moči za naslednji dan.