Teci, teci srce

CORRE, CORRE, CORRE CORAZON (Teci, teci srce) prepeva španski duet Jesse&Joy in ta pesmica je kar moja himna za čas, ki sem ga imela priložnost preživeti med vsemi temi dragocenimi dušami in to na sanjski destinaciji.

Moje prostovoljstvo se je zgodilo ob idealnem času, času ko moraš »prezračiti« glavo, se umakniti iz napornega vsakdanjika in spet najti samega sebe.

Po izmenjanih osnovnih informacijah z nadvse prijazno Anjo Žepič (vodjo prostovoljnega programa Popotniškega združenja Slovenije) sem že kupovala karto za odhod v meni najljubšo državo na svetu – Španijo. Ja, ja, kar nekaj sem prepotovala, da lahko rečem z gotovostjo, da se mi je usedla v srce za zmeraj. Najbrž je pripomoglo dejstvo, da sem tam nekaj časa tudi živela.

Ob prihodu v Alicante sem si tam vzela en dan, da ga raziščem in se odpravim na pot v Morairo naslednji dan. Naj povem, da je priti v Morairo z javnim prevozom kar projekt in zato se je tukaj čisto majčkeno zalomilo, kar pa je odlično rešila Triana, mlada punca, ki je nadomeščala Pedra, direktorja hostla. Prijazna Triana me je prišla iskati v Benidorm in čez uro sva že bili v najinem mestu in hostlu La Marina. Dodelili so mi dvoposteljno sobo z lastno kopalnico in s pogledom na morje. V hostlu so mi pripadali 3 obroki in vsekakor je treba izpostaviti odlična kosila in večerje, medtem ko je bil zajtrk vse dni enak in ne ravno zdrav. Tukaj moram povedati, da Španci žal ne dajo veliko na zajtrk. Ta je sestavljen navadno iz »galletas« (piškotov) in kave ali »colacao« (kakava).

Moraira šteje približno 10.000 prebivalcev, v sezoni pa jih ima okoli 40.000 in mene je spominjala na naš Portorož. Majhno, turistično in nadvse simpatično mesto, v katerem se bohotijo razkošne vile z bazeni, ki so v lasti ali pač najemu Angležev in najbrž še kakšnega Nemca in/ali Nizozemca.

Nekaj o hostlu La Marina: ponuja 130 postelj, ima veliko jedilnico, avlo, nogometno igrišče in zunanji bazen. Hostel spada pod organizacijo IVAJ (javno podjetje), kar pomeni, da ima podizvajalce, npr. recepcija je del drugega podjetja, čistilni servis ravno tako, pa tudi reševalci iz vode itd.

Poglavitno pri izbiri destinacije prostovoljstva je bila meni bližina morja in tega sem tu dobila v izobilju. Prva plaža je bila oddaljena vsega 300 metrov. To sem vsaki dan s pridom izkoriščala in hodila plavat, prebirat svoj romantičen roman in nekaj časa preživela tudi na telefonu. Ker sem precej rada športno aktivna, sem nekajkrat šla tudi teči, vsak dan sem prehodila kar nekaj kilometrov, vzpela pa sem se tudi na stolp Torre del Cap d'Or.

Moje delo je bilo pomoč na recepciji, kjer so že bile redno zaposlene 4 osebe plus administracija in direktor, ki se je pridružil malo kasneje. Na višku sezone je bil on na dopustu, jaz, ki prav tako delam v turizmu, pa sem v svoji službi imela prepoved dopusta v sezoni. Ja, Španija je veliko prijaznejša dežela. Moj delovnik se je začel ob 9h in se končal ob 14h, vikendi so bili prosti. Glede slednjega smo se dogovarjali interno, saj je kdaj bila potreba po prilagoditvi z moje strani, kar sem naredila z največjim veseljem. Večkrat sem šla tudi komu pomagat za kakšni dve uri ali pač šla po njihovo družbo, saj mi je bilo tudi pomembno, da spoznam sodelavce, sistem dela, kako vidijo oni vse skupaj in kako jaz. Naj zapišem, da je bila ekipa skupaj šele 1 mesec, bili so različnih starosti (povprečje 45 let) in zato so se še tudi sami učili zadev in se prilagajali sistemu. Tukaj so bili Guillermo, Clara, Emilio, Gabriel na recepciji, Triana kot administratorka in glavna pomoč vsem, ter direktor Pedro, ki je skrbel, da je vse potekalo kot mora. Obiskovalci hostla so bile v glavnem skupine s posebnimi potrebami, mladoletniki (prebežniki) iz Maroka in pa družine iz območja Valencie. Ker je bila skupina maroških pobičev prisotna najdlje, sem se hitro povezala z njihovimi spremljevalci, predvsem s Slovakom Alfredom, ki je skrbel za varovanje le-teh. Z njim in še ostalimi smo večkrat pokramljali na igrišču, v jedilnici in enkrat celo uspeli popiti pivo po koncu njihove službe. Zelo dobro smo se ujele tudi s Claro in Triano in zadnji vikend šle kar dvakrat žurat, kar je bila top izkušnja. Naj ne pozabim super prijaznih kuharic, ki so me vselej pozdravile z nasmehom in mi s tem lepšale to nepozabno potovanje. Tukaj je še bil tudi Luis, hišnik in pa Jaime, reševalec na bazenu, ki mi je razložil, kako priti do najlepše plaže v Morairi (El Portet). Vsi so mi zelo pomagali, bili so prijazni, toplih src, skratka neverjetni ljudje.

Dogodivščin takšnih in še kakšnih sem doživela mnogo in vse te so ustvarile dragocene spomine, ki bodo za vedno (po)božale mojo dušo. Globoko hvaležna sem za vsa nova poznanstva in znanja, ki so jih delili z mano, hvaležna za vse nasmehe in prijazne besede. Priporočam, da si date možnost užiti nekaj tako lepega, obiskati novo deželo, spoznati nove ljudi in storiti kaj v zameno za vse našteto. Nikoli ni prepozno! Iz srca hvala Hostelling International.

 

Suzana Šket

Rezervirajte oglede, zanimivosti in znamenitosti 10% ceneje