Rezervirajte hostel pri nas ter se izognite višji ceni zaradi provizij posrednikov.

Štoparska pot – 3. del

Prejšnji prispevek sem končal, rekoč, da sem se bil odpravil v Girono zato, da bi si tam lahko v živo pogledal, kakšne so možnosti za opravljanje prakse, upajoč, da bi me tako jemali bolj resno. No, sem se pač zmotil, kakor že neštetokrat prej. Poglejmo, kaj se je dogajalo.

Vsebina

Večinoma so bili navdušeni nad zamislijo in me pozvali, naj jim kar pošljem svoj CV, ko pa sem jim dejal, da sem jim bil poslal ne le eno sporočilo, temveč dve ali več, so se skremžili. V jeziku današnje mladine bi se reklo, da so dobili poker face. Nič ne de, sem si mislil; bom lahko dobil prakso vsaj v hostlu HI Xanascat, tam pa žal niso imeli mesta zame. No, lahko sem jim hvaležen za iskrenost in še posebej za hitrost njihovega odziva.

Del potovanja, sicer nenačrtovan, saj je bilo že pozno, je zaradi lepega vremena postal tudi izletek na jezero Banyoles, ki se nahaja ob mestu. Res je, Banyoles. Tudi tam je hostel HI, alberg Banyoles, česar pa nisem vedel, tako da se nisem ustavil in jih pocukal za rokav.

Presenečen sem bil nad lepim in toplim vremenom, ki je takrat še vedno omogočalo plavanje v jezeru, katerega plaža je bila dokaj polna ljudi, tako da se je ustvarilo prijetno vzdušje. Stopil sem noter in bilo je nekako tako, kakor da bi septembra šel v naše Jadransko morje, zato tudi priporočam izlet tja.

Ko se je bližal dan odhoda, ki sem ga izbral nekoliko prej, kot bi bilo potrebno, saj sem nameraval za pokušino iti po nepreverjeni poti, se je Pali spomnil nečesa. Razmišljal je, da bi nekam šla, ampak ni točno vedel, kam, tako da sva se usedla in pogledala na zemljevid. Iz izkušenj sem vedel, da je bolje, da grem najprej proti Barceloni in na poti spremenim smer ter obrnem proti Franciji. Pomislil je na restavracijo Can Mach v vasi Tapis sredi Pirenejev, kamor sva šla jest, po tem pa me je odložil na zadnjem počivališču v Španiji, kar je bilo vrhunsko izhodišče, saj zaradi visokih cen goriva v Franciji vsi ustavijo tam.

Malo sem se sprehodil po počivališču, pogledal, ali je tam kaj slovenskih kamionov, nato pa sem šel do vhoda na črpalko, kjer sem se udobno namestil in čakal, da pride kdo mimo. Ni težko, ker je tam veliko ljudi. Videl sem en portugalski tovornjak, ki je, kakor je to značilno, imel tablico z imenom na armaturi. Sedaj se ne spomnim več, kako mu je bilo ime, verjetno Rodrigo ali kaj takega, ni pomembno. Nisem videl voznika, verjetno je bil ravno na blagajni, tako da sem vprašal drugega voznika, ki je bil tam.

Pobral me je torej tisti romunski voznik, ki sicer živi na obrobju Girone, a že dolgo dela v Španiji, za kar sem moral čakati vsega nekaj minut. Šel je nekam proti Marseillu, tako da sem imel še nekaj časa, da se odločim, ali grem čez Italijo ali se ji izognem in grem domov čez nemški jug.

Ustavil sem se pred mestom Nîmes, kjer se poti razcepijo proti severu in vzhodu. Takrat sem še imel čas, ampak sem se že odločil, da grem proti severu, kar je bil začetek v razburljivo potovanje proti domu, ki bo imelo še veliko nepričakovanih ovinkov.

Naslednji prevoz, ki sem ga dobil spet takoj, je že pomenil prvo napako, kar pa sem ugotovil šele, ko sem se že ustavil takoj za Lyonom, na začetku A6, na počivališču Les Chères. Z Ericom sva se dobro zaklepetala in mi sploh ni padlo na pamet, da bi med dolgo vožnjo preveril, kako potekajo prometni tokovi, tako da sem se že hitro zaplezal. Namreč, da bi šlo naprej, kar se je dalo gladko, bi moral pred Lyonom iskati nekoga, ki je bil namenjen naravnost proti Besançonu, kar bi pomenilo, da bi šel po A42, A40 in A39. Za nagrado sem prespal pred Mâconom na počivališču Aire de service de Mâcon-St-Albain.

Tam sem se ustavil, ker sem počivališče že poznal, in ker sem se že zavedal težave, nisem hotel zabresti še globlje. Ni se mi še nikamor mudilo, ampak se je že bližala nedelja, ko naj bi ob 23.00 pričel z delom na recepciji. Po uri čakanja me je Valerie odpeljala do čisto zadnjega počivališča pred razcepom avtocest ob mestu Beaune. Napredoval sem minimalno, le do Aire de Beaune, ampak je to bil pomemben korak, na katerega nisem pomislil prej. Namreč, povečal je moje možnosti, da dobim nekoga, ki bo šel potem po A36 proti Besançonu.

Samo pol ure je bilo potrebne za naslednji prevoz, tako da sem mislil, da sem večji del svojega potovanja že rešil, saj je bilo od tam treba iti bolj kot ne samo še naravnost proti Nemčiji. Gladko je šlo do zadnjega počivališča, Porte d’Alsace. Tam sem videl isti portugalski tovornjak, ki sem ga prej bil opazil na španski strani meje, o čemer sem prepričan, saj je imel isto tablico z imenom in okoli nje iste okraske.

Malo sem se ustavil in pojedel, nato pa se med čakanjem na kavo zaklepetal z enim tovornjakarjem iz Cadiza. Mimogrede sem omenil, da si moram kupiti kavo, ker je čez mejo dvakrat dražja, beseda pa je dala besedo in slišal naju je njegov sektorski kolega. Vprašal me je, kam grem, nakar sem mu odvrnil, da proti Karlsruheju, on pa me je povabil zraven. Niti pomislil nisem, da bi lahko šel po francoski avtocesti, ki poteka vzporedno z mejo, na drugi strani pa je nemška avtocesta. To sem ugotovil, ko je bilo že prepozno, da bi skočil ven in šel peš nazaj na počivališče, kar bi bila brez dvoma najboljša odločitev, četudi bi moral hoditi nekoliko dlje od želenega. Ta mala neumnost me je precej drago stala, vam povem. Sedaj je smešno, ampak takrat ni bilo niti najmanj.

Nikakor mi ni žal, da sem spoznal Constantina, ki pa takrat ni bil najboljša izbira, niti zdaleč ne. Za nagrado, ker nisem vprašal, po kateri avtocesti gre, sem se znašel na čisto nepomembni avtocesti št. 65, ki je do Mannheima, kamor je bil namenjen, imela točno eno počivališče. Približno na pol poti med mestoma Landau in Neustadt. Dobra stran nemških počivališč je ta, da je navadno nekje blizu most ali podhod, ki omogoči varno prečkanje ceste. Slednje bi bilo ravno tako varno čez avtocesto, ampak če ni nujno, ne tvegamo. Tako sem ob krajšem sprehodu z Weinstraße Ost na West, kjer sem imel srečo, da mi je svetila polna luna, uspešno zamenjal smer in se (miselno) pripravil na dolgo in mirno noč. Nekaj upanja je sicer ostalo.

Jasno mi je bilo, da od tam ne grem tako zlahka, saj so vsi kvečjemu hodili v Landau, jaz pa sem nujno moral priti vsaj naprej od Karlsruheja, ki je bilo tisto veliko mesto na poti, ki bi mi znalo »kravžljati« živce naslednje jutro. Več o tem, kako sem cikcakal po srednji Evropi, pa naslednjič.

Sorodni članki

Prijava