Bil je moj prvi pravi izlet z letalom. Ne čisto prvi let v življenju, saj sem letela že prej. Toda prvi, ki sem ga organizirala skupaj s fantom. Prvi, ki sem ga doživela kot odrasla oseba, ki je odgovorna zase, in kjer sem čutila: zdaj gre zares.
Izbrala sva Sicilijo. Otok, ki ima dušo. Že na letalu sem bila vznemirjena – ne toliko zaradi letenja, ampak zaradi vsega, kar naju je čakalo.
Sicilija ni le največji otok v Sredozemskem morju – je otok s srčnim utripom, ki ga začutiš takoj, ko stopiš nanj. V vsakem mestu, vsaki ulici, v vsaki skodelici kave in v vsakem pogledu domačina živi preteklost, ki še danes oblikuje sedanjost. Sicilija je mešanica vsega – evropskega in afriškega, antičnega in sodobnega, urejenega in divjega. In prav v tem je njena lepota.
Otok ima bogato in burno zgodovino. Leži na strateški točki med Evropo in Afriko, kar pomeni, da je bil vedno privlačna tarča za Grke, Rimljane, Arabce, Normane in Špance. Vsaka civilizacija, ki je pristala na njenih obalah, je pustila svoj pečat. Zato ni čudno, da lahko danes na Siciliji v istem dnevu obiščeš grški tempelj, se sprehodiš mimo arabskih mošej, uživaš v baročni arhitekturi in večerjaš po starem sicilijanskem receptu z afriškimi začimbami. Sicilija je kot zgodovinski mozaik, poln nasprotij, ki skupaj ustvarjajo harmonično celoto.
Ljudje na Siciliji so posebni. Strastni, ponosni, glasni in hkrati neverjetno srčni. Imajo močan občutek pripadnosti – prej se opredelijo kot »Sicilijanci« in šele nato kot »Italijani«. Mnogi še vedno živijo počasi, zavezani tradiciji in ravno zato je vsak pogovor z domačinom doživetje zase. Njihov ritem je drugačen, bolj sproščen. Za turista, ki pričakuje red, urnike in pravila, je to lahko izziv, a prav ta sproščenost te nauči potrpežljivosti in uživanja v trenutku.
Tukaj sva se prvič srečala s Siesto, ki ima v italijanščini prav poseben izraz: riposo pomeridiano ali popoldanski počitek. Siesta običajno traja nekje med 13. in 16. uro, ko so trgovine, pisarne in gostilne zaprte. Ljudje si takrat mirno vzamejo čas za kosilo, počitek ali dremež. Gre za del kulture in življenjskega sloga, prilagojenega bolj umirjenemu tempu življenja.
In potem je tukaj še mogočna, skrivnostna in zastrašujoča Etna, največji aktivni vulkan v Evropi in eden najbolj opaznih naravnih simbolov Sicilije. Njena prisotnost je vedno tam kot opomnik, da ima narava zadnjo besedo. Etna ni le naravna znamenitost – je bitje. Vdihuje in izdihuje, včasih mirna, drugič razjarjena. Vulkanski pepel, ki ga pogosto raznaša veter, ni le nadloga – za domačine je to tudi darilo. Zaradi Etne je zemlja okrog nje izredno rodovitna. Grozdje, pomaranče, oljke – vse je tako zelo bujno in okusno.
Pokrajina, ki obdaja vulkan, je skoraj nezemeljska: črna, kamnita, surova.
Pristala sva v posebnem mestu na zahodni obali Sicilije z imenom Trapani. Mesto ima nekaj med evropskim in afriškim, med modernim in tradicionalnim značajem. Vse poteka bolj počasi. Ljudje si vzamejo čas. Sredi dneva se življenje za nekaj ur ustavi – nastopi Siesta in trgovine se zaprejo, gostilne utihnejo, mesto zadrema. Na začetku sem bila rahlo nervozna, kaj bova zdaj sploh počela? A hitro sem dojela: to je to. Tako se tukaj živi.
Trapani je ena sama elegantna preprostost, kjer je vse čisto. Le morje je malenkost razburkano. Plaža peščena. Zajtrk? Vrhunski. In še nekaj: reševalec pri bazenu. Italijani imajo čarobno besedo zanj – bagnino. Naš bagnino pa je bil Matija. To ime se mi je posebej vtisnilo v spomin. Skrbel je za razvedrilni program in vadbo v vodi.
Najela sva avtomobil in otok raziskovala bolj neorganizirano in brez pravega načrta.
26. junija sva se odpravila na prvi izlet – z ladjico na Egadsko otočje. Cena je bila 30 evrov na osebo. Otoki tam so kot iz sanj – skalnati, vetrovni, odmaknjeni in z vodo v tisočerih odtenkih modrine.
Egadsko otočje (Isole Egadi) sestavljajo trije večji otoki – Favignana, Levanzo in Marettimo – ter nekaj manjših skalnatih otočkov.
Nahajajo se tik ob zahodni obali Sicilije in so kot trije morski dragulji, raztreseni po Tirenskem morju. Obišče se jih z ladjico.
Morje okoli otočja je zaščiten naravni rezervat. Egadsko otočje je eden tistih kotičkov sveta, ki jih ne najdeš po naključju, a ko jih enkrat najdeš, si vedno želiš nazaj.
Pot naju je med dopustom zanesla tudi proti Etni. Vulkan, ki še vedno aktivno straži. Vzpon na Etno je bil veličasten. Pokrajina se je spreminjala z vsakim kilometrom, zrak je postajal bolj oster in veter močnejši. Etna je nekaj posebnega. Mogočna, surova in diši po pepelu.
Čudovit spomin nama je ostal tudi na sotesko Gole Dell'Alcantara, ki sva jo obiskala 30. junija. Na prvi pogled je videti kot naravna čudežna skrivnost, a njena zgodba se začne pred tisočletji s silovitim izbruhom vulkana Etna. Lava je stekla po dolini reke Alcantara in se ob stiku z mrzlo vodo nenadoma ohladila, kar je ustvarilo edinstvene bazaltne stene z geometričnimi vzorci. Črni kamniti stolpci, prepredeni z navpičnimi in cikcak razpokami, danes tvorijo pravljično sotesko, skozi katero še vedno teče ledeno hladna reka Alcantara.
Obisk soteske je nekaj posebnega. Že sam vhod v park ti da slutiti, da greš v nekaj veličastnega. V trenutku, ko se po stopnicah spustiš proti reki, se znajdeš v povsem drugem svetu. Tako nekako, kot bi stopil v naravno katedralo iz vulkanske kamnine.
Alcantara je še en dokaz, kako mogočna in ustvarjalna zna biti narava. Kamnita lepota, izklesana iz ognja in vode, danes miruje.
V tem času sva se vmes že preselila v drugo mesto – v Catanio. V primerjavi s Trapanijem je Catania veliko večje, bolj urbano, bolj kaotično mesto, ki je bilo sicer lepo, ampak … meni osebno je bil Trapani bolj pri srcu. Bolj pristen. Manj prometa, manj smeti in več duše.
Ko sva bila nastanjena v Catanii, sva raziskala tudi mesto Taormina. Tam se nahaja eden najlepših in najbolj znanih amfiteatrov na Siciliji. To je antično grško-rimsko gledališče, imenovano Teatro Antico di Taormina. Amfiteater se nahaja na vzpetini nad mestom in ponuja čudovit razgled na morje in celo na Etno v ozadju. Zgrajeno je bilo v 3. stoletju pr.n.št. kot grško gledališče, kasneje pa so ga Rimljani predelali in razširili. Danes se še vedno uporablja za koncerte, opere in filmske festivale, kar mu daje posebno magijo – sedeti ali nastopati na skoraj 2.500 let starih kamnih s pogledom na vulkan in Sredozemlje ni vsakdanja izkušnja.
Taormina sama je tudi eno najlepših mest na Siciliji, saj je elegantna, zgodovinska in pravljična.
Catania pa vseeno ponuja svoje čare, predvsem bližino zabave. Obiskala sva vodni park Etnaland, ki je kombinacija tematskega in vodnega parka. Tobogani, valovi, smeh. Vstopnina je bila 20 evrov na osebo.
Po nekaj dneh v Catanii sva se vrnila nazaj v mesto Trapani. Počasi se je najino potovanje bližalo h koncu. Na vroč julijski dan sva že imela let nazaj proti Benetkam.
Copyright (©) 2010 - 2025 Youth hostel | Politika zasebnosti | Piškotki | | RPC
