Filipinske pustolovščine – 2. del

Dolga pot do raja

Ko sem pristal v mestu Cebu, me je pozdravila soparna vročina in živahen utrip mesta. Trikolesniki so vijugali skozi promet, ob cestah so dišale stojnice s hrano, domačini pa so se odpravljali po svojih opravkih. A časa za raziskovanje mesta še nisem imel – pred menoj je bila dolga pot, ki je trajala skoraj osem ur.

Najprej sem se odpravil do severne avtobusne postaje Cebu, kjer sem skočil na lokalni avtobus proti Hagnayi, majhnemu pristaniškemu mestu na severu otoka Cebu. Vožnja je trajala dolgih šest ur, a je bila prava izkušnja filipinskega podeželja. Avtobus je peljal mimo živahnih mestec in zaspanih vasi, mimo stojnic s tropskim sadjem, kot so mango, kokos in ananas, ter skozi prostrana polja sladkornega trsa. Vsake toliko so na avtobus vstopili prodajalci in ponujali lokalne prigrizke, kot sta puso (riž, kuhan v listih) in chicharon (hrustljava svinjska kožica).

Ko smo končno prispeli v Hagnaya Port, sem se veselil, da se bom lahko premaknil s trdega avtobusnega sedeža. Tu sem se vkrcal na dve uri trajajočo vožnjo s trajektom do Santa Feja, majhnega mesta na otoku Bantayan. Med plovbo po turkiznem morju sem že od daleč opazil tisto, kar me je čakalo – bele peščene plaže, palme, ki se zibajo v vetru, in ribiške ladje, ki počasi plujejo ob obali.

Otok Bantayan – skriti biser

Skrit v severnem delu province Cebu je Bantayan eden tistih otokov, ki so še vedno ohranili svoj prvinski čar. Ni tako turistično razvit kot bolj znani filipinski otoki, a ravno to ga dela posebnega. Življenje tukaj teče počasi – ljudje se vozijo s kolesi ali motorji namesto z avtomobili, zrak je čistejši, plaže pa mirne in skoraj prazne.

Poleg osupljive narave ima Bantayan tudi zanimivo zgodovino. V času španske kolonizacije je bil strateška postojanka, kar pomeni, da še danes najdemo ostanke starih cerkva in utrdb. A največja privlačnost otoka je zagotovo njegova rajskost – kristalno čisto morje, prijazni domačini in občutek popolne sprostitve.

Raziskovanje otoka

Prva postaja na otoku je bila Kota Beach, znana po svojem peščenem jezičku, ki se spreminja glede na plimovanje. Sprehajal sem se po mehkem belem pesku, voda pa je bila mirna in neverjetno modra – popoln kraj za sprostitev.

Nato sem se odločil za najem kolesa – najbolj trajnosten in prijeten način raziskovanja otoka. Vozil sem se po ozkih poteh, obdanih s kokosovimi palmami, in mimo vasi, kjer so otroci mahali in me z nasmehom pozdravljali. Ustavil sem se pri Ogtong Cave, majhni podzemni jami s kristalno čisto vodo. Osvežujoče kopanje v tej naravni laguni je bilo pravo olajšanje v tropski vročini.

Obiskal sem tudi Virgin Island, majhen otoček le kratko vožnjo z ladjo stran od Bantayana. Tu sem večino dneva preživel s potapljanjem med pisanimi koralnimi grebeni in jatami rib, popolnoma prevzet nad podvodnim svetom, ki se je razprostiral pod menoj.

Eden izmed zanimivejših krajev na otoku je tudi cerkev svetih Petra in Pavla v mestu Bantayan. Zgrajena je bila v 16. stoletju in velja za eno najstarejših cerkva v Visayasu. Služi kot močan spomin na špansko kolonialno obdobje na Filipinih.

Otoško življenje in lokalna kulinarika

Brez okušanja lokalne hrane obisk Bantayana ne bi bil popoln. Privoščil sem si sveže morske sadeže, vključno z na žaru pečeno hobotnico, kinilaw (filipinska surova riba v kisu) in otoško specialiteto – danggit (sušena riba), ki jo običajno postrežejo z česnovim rižem in kisom.

Ob sončnem zahodu sem se usedel v preprosto obmorsko restavracijo in srkal svež kokosov sok, medtem ko se je nebo obarvalo v čudovite odtenke oranžne in rožnate. Ni bilo glasnih barov, ni bilo množice turistov – le šumenje valov in smeh domačinov, ki so uživali v večeru.

Naslednja postaja: Bohol

Čeprav bi z veseljem ostal dlje na Bantayanu, se je moja filipinska avantura nadaljevala. Naslednje jutro sem si oprtal nahrbtnik in se vrnil na trajekt, pripravljen na naslednje doživetje.

Moj naslednji cilj? Bohol – otok, znan po znamenitih Čokoladnih gričih, malih tarsierjih in nekaterih najboljših ekoturističnih doživetjih na Filipinih. A ko sem zapuščal Bantayan, sem vedel eno: na ta otok se bom zagotovo še vrnil.