Češnje, snežne opice in onigiri – 4. del

Srce mesta Kjoto

Prvi dan sem vstala zgodaj in se odpravila do gradu Nijo-jo. Najpogostejši popotniški nasvet za Kjoto je bil, da si najbolj priljubljene znamenitosti ogledaš zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, ko je manj gneče. Čeprav se grad še ni odprl, sem že stala v vrsti za vstopnico.

Grad je bil zgrajen leta 1603, v času Tokugawe Iejasuja, prvega šoguna šogunata Tokugawa. Šogun je bil naziv za vojaške diktatorje na Japonskem, ki so v državi vladali med letoma 1185 in 1868. Grad je predstavljal moč in avtoriteto takratnega šoguna. Od leta 1994 je Nijo-jo uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine in vsako leto ga obišče več milijonov turistov. Grad je razdeljen na tri dele: Honmaru (glavni obrambni krog), Ninomaru (drugi obrambni krog) in vrtove med njima. Palača Ninomaru je izjemno lepa, saj si je v njej mogoče ogledati čudovite poslikave in bogato okrašene prostore. V palači ni dovoljeno hoditi s čevlji, zato so tople nogavice nujna oprema za obisk Japonske v hladnejših mesecih.

Poleg gradu sem si ogledala tudi Mednarodni muzej mange v Kjotu, ki se nahaja približno 15 minut hoje od gradu. Mange so priljubljeni japonski stripi, ki jih berejo ljudje vseh starosti po vsem svetu. Obstaja veliko različnih žanrov (fantazija, romantika, zgodbe za odrasle) in slogov risanja. Muzej hrani ogromno zbirko mang, razvrščenih po letih izida in jezikih. Mango si lahko vzameš s police in jo prebereš, saj so po muzeju razporejeni stoli in kavči za obiskovalce. Organizirajo tudi različne dejavnosti, med drugim predstave kamišibaja, pri katerih pripovedovalec zgodbo predstavi s pomočjo ilustracij na majhnem lesenem odru. Predstava je primerna tako za otroke kot za odrasle, vendar poteka v japonščini.

Obisk bambusovega gozda

Večina turistov obišče Arashiyamo, ki slovi po velikem bambusovem gozdu ter parku snežnih opic. Arashiyama leži zahodno od Kjota in je eno izmed turistično najbolj obremenjenih predmestij.

Želela sem obiskati bambusov gozd, zato sem po nekaj nasvetih in iskanju na družbenih omrežjih odkrila tempelj Otagi Nenbutsu-ji, kjer si je mogoče ogledati tudi manjši nasad bambusa. Tempelj se nahaja nedaleč od znamenitega bambusovega gozda in je prav tako dostopen z javnim prevozom.

Budistični tempelj je znan po približno 1.200 majhnih kamnitih kipih rakanov, pri katerih nobeden ni enak drugemu. Čeprav bi po videzu sklepali, da so zelo stari, saj jih prekriva debela plast mahu, so nastali pod rokami različnih umetnikov v 80. in 90. letih, zato ima vsak kip svoj izraz in značaj. Med njimi lahko najdeš tudi kip, ki drži teniški lopar, ali takega, ki posluša glasbo na walkmanu.

Sveta gora Inari

Fushimi Inari je eden najbolj znanih šintoističnih templjev na Japonskem. Nahaja se v okrožju Fushimi-ku jugovzhodno od središča Kjota in vsako leto ga obišče več kot deset milijonov turistov. Posvečen je Inariju, bogu riža. Kompleks sestavljajo tisoči vrat torii (po ocenah okoli 10.000) ter številna manjša svetišča, razporejena po vsej sveti gori Inari. Ob poti stojijo številni kipi lisic, ki v šintoizmu veljajo za glasnike boga Inarija in prenašalce sporočil med ljudmi in bogovi.

Marsikdo svetuje, da goro obiščeš zelo zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, saj tempelj nima določenega odpiralnega časa. V Kjotu je sicer toliko različnih znamenitosti, za katere priporočajo obisk ob podobnem času, da mi je že zmanjkovalo prostih jutranjih ur.

Fushimi Inari sem obiskala po kosilu in se seveda znašla v veliki gneči turistov. Večina jih prehodi le začetni del poti, naredi nekaj fotografij in se vrne v mesto. Sama pa sem se podala na daljšo, približno štiri kilometre dolgo krožno pot, za katero zaradi gneče potrebuješ dve do tri ure. Za boljšo izkušnjo priporočam obisk celotne poti, saj lahko mirno delaš selfije brez drugih obiskovalcev.

Obiskovanje templjev

Zadnji dan v Kjotu sem preživela s prostovoljcem Kazumori-sanom oziroma krajše s Kazujem. Tako kot v Tokiu imajo tudi v Kjotu organizacijo, prek katere lahko zaprosiš za prostovoljnega vodnika. Pogoji so enaki kot v Tokiu, zato predlagam, da si za več informacij prebereš prvi del potovanja po Japonski.

Čeprav je bilo vreme zelo deževno in mrzlo, sva v enem dnevu obiskala štiri različne templje, tržnico Nishiki Market in znamenito ulico gejš Hanamikoji.

Najprej sva si ogledala tempelj Nanzen-ji, enega najbolj znanih zenovskih templjev. Pred vstopom se sprehodiš skozi mogočna glavna vrata Sanmon, kjer pot nadaljuješ v del templja Hōjō. Ta del je prepoznaven po svojem kamnitem vrtu, kjer razporeditev skal ponazarja tigrico z mladiči – z nekaj domišljije, seveda. Vsako jutro eden izmed menihov v pesek zariše valove, ki jih čez dan izbrišeta dež in veter. Ob templju stoji tudi vodni viadukt, zgrajen v obdobju Meiji (1868–1912), po katerem še danes v Kjoto priteka pitna voda iz jezera Biwa.

Naslednji tempelj je bil Yasaka, ki je najbolj znan po julijskem festivalu Gion Matsuri. Stavba templja je razdeljena na glavno dvorano svetišča, ki združuje honden (notranje svetišče) in haiden (dvorano za daritve) ter plesni oder s stotinami svetilk, ki jih prižgejo vsak večer. Na vsaki svetilki je v zameno za donacijo navedeno ime lokalnega podjetja.

Na poti do naslednjega templja sva se na kratko ustavila še pri svetišču Yasaka Kōshin-dō, ki ga mnogi poznajo kot opičji tempelj. Posvečen je trem modrim opicam (Sanzaru), ki ponazarjajo pregovor »ne glej zla, ne poslušaj zla, ne govori zla«. Na pisane krogle iz blaga, ki jim pravijo kukurizaru, obiskovalci zapišejo svoje želje in upajo, da se bodo uresničile.

Pot sva nadaljevala po ulici Sannenzaka (eni najlepših ulic v Kyotu) do templja Kiyomizu-dera, katerega ime pomeni »tempelj čiste vode«. Zgrajen je bil okoli leta 780 in je uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine. Poleg bogate zgodovine je zelo priljubljen tudi zaradi čudovitega razgleda na mesto.

Najin zadnji postanek je bil tempelj Kōdai-ji. Po smrti vojskovodje Toyotomija Hidejošija ga je v njegov spomin dala zgraditi njegova žena Nene. Tempelj je razdeljen na več delov, vsako pomlad in jesen pa pripravijo tudi posebno predstavo s svetlobo in glasbo, zato ga je priporočljivo obiskati v večernih urah.

Kjoto mi je ostal v lepem spominu in se bom zagotovo še vrnila. V naslednjem delu članka bom predstavila še nekaj idej za enodnevne izlete iz Kjota.