Malteška avantura – 2. del

Da je Malta očarljiv otok, kjer prevoz poteka po levem pasu in da so Maltežani zelo prijazni, sva se prepričali, že prve dni na Malti. Kakšen pa je drugi največji otok (in poleg Malte edini redno poseljeni otok) Gozo, pa sva raziskovali v naslednjih dneh. Na severu Malte sva obiskali Popajevo vas in za en popoldan prebudili otroka v sebi. En dan sva namenili raziskovanju otoka Goza, ki naju je – mogoče celo bolj kot Malta – navdušil. 
 
 
Child for the rest of my life
Po kosilu sva pot nadaljevali proti severu Malte. Vozne rede avtobusov, zamude in predčasne prihode, tek ob avtobusu in mahanje šoferju, naj ustavi … vse sva že obvladali. Zamenjali sva dva avtobusa in se po slabi uri vožnje pripeljali v Popajevo vas. Malo mi je res bilo nerodno, ko sta naju oba šoferja začudeno pogledala, ko sva povedali, kam nameravava. Oba sta dvakrat ponovila, da je Popajeva vas za otroke in ker sva vztrajali, da veva in vseeno želiva tja, šokirana odnehala (nočem niti vedeti, kaj sta si mislila o nama). To popoldne sva se zabavali kot že dolgo ne, kajti Popajeva vas je »the best«. Vas je bila prvotno zgrajena za snemanje akcijskega filma Popaj leta 1980. Hiša, v kateri je v filmu živel Popaj, še danes stoji na istem mestu in čaka, da jo rekonstruirajo ali pa se bo vsak čas podrla sama od sebe. Danes je to muzej na prostem, ki navdušuje tako majhne kot velike otroke ne glede na letni čas. Še posebej veselo mora biti tukaj v toplih mesecih, saj so v kompleksu bazeni, ob pogledu na plitek in čist zaliv pa vsakega obiskovalca zamika, da bi skočil v morje.  
 
Arogantna in zdolgočasena prodajalka vstopnic nama je na zemljevidu Popajeve vasi (ki ga dobite ob vstopnici) prekrižala ladjo in rekla, da ladja danes ne vozi. Dobro, pač ne bo ladijce, sva si mislili in vseeno dobre volje vstopili. Nisva se še spustili po hribu do obale, kjer mrgoli pravljičnih hišic, ko nama je fant s čolna zaklical, če se želiva peljati. Tako sva naslednje pol ure preživeli na čolnu, občudovali smaragdno čisto morje, skale, nenavadnih oblik, in najinega šoferja izprašali o Popajevi vasi, Gozu in življenju na Malti. Veter v laseh, neskončnost morja vse naokrog in dopustniška brezskrbnost – zakon! Kasneje sva obiskali vse hišice v Popajevi vasi, se »pootročili«(saj pravim – child for the rest of my life), slikali s Popajem ter njegovo Olivo, z razglednega stolpca občudovali pravljični svet pod nama in ob sončnem zahodu pili rum punč. Tega pač ne počneš vsak dan.
 
 
Zapeljiva Kalipso, nezainteresiran ljubimec in starka z dvema zoboma
Za razliko od večje sestre Malte, ki se lahko pohvali z najbolj svetovljanskimi letovišči in kulturnimi dragocenostmi, njen manjši brat Gozo ponuja neokrnjeno podeželje in umirjenost. Njegovo osrčje predstavlja Citadela, glavno mestece otoka, od koder se razteza čudovit razgled vse naokrog. Otok je raj za pohodnike, kar sva preizkusili na lastni koži. Malo načrtovano, malo pa zato, ker je tako naneslo. 
 
Z lokalnim avtobusom sva se od pristanišča trajekta odpeljali proti zalivu Ramli. Ko sva hodili po asfaltirani cesti, ki se je vila kot kača pred nama, mimo table z od sonca spranimi črkami Rambla bay in puščico ter z od sonca opustošeno pokrajino na levi in desni, brez žive duše daleč naokrog in z vednostjo, da v tem dnevu na to postajališče pride le še en poznopopoldanski avtobus, sva – priznam – požrli velik cmok v grlu. Sledili sva puščici in po dobrih petnajstih minutah hoje zagledali edino rjavkasto peščeno plažo na Gozu in peščico turistov (lahko jih preštejeva na prste ene roke), ki so – tako kot midve – prišli gledat to plažo, kasneje pa preklinjali, ko so si stresali oranžni pesek iz čevljev. Po griču s prepadnimi terasami sva se pognali na vrh in ugotovili, da se tukaj skriva Kalipsina jama. Znano? Ja, ja, to je tista Homerjeva nimfa, ki naj bi zapeljala Odiseja. Jama je za javnost zaprta zaradi prenove. Po besedah domačinov pa naj bi se na koncu jame razprostrl čudovit razgled na morje. Ob takšnem pogledu si je lažje predstavljati zapeljivo nimfo, ki svojemu nezainteresiranemu ljubimcu šepeta sladke besede. 
 
 
Srečali sva staro ženico z dvema zoboma, ruto na glavi, dolgim krilom in natikači čez bele nogavice, ki se je tako razveselila pogovora z nama, kot da se že nekaj dni ni imela s kom pogovarjati ali pa je bila le zelo prijazna. V polomljeni angleščini in s pantomimo nama je pokazal pot do templja. Sledili sva njenim navodilom, se sicer enkrat izgubili, izbirali ulice po intuiciji in prišli do pet tisočletij in pol starega svetišča Ggantija, enega najbolje ohranjenih na malteškem otočju, ki je pod Unescovo zaščito. Zanimivo pogledati, ni pa ravno presežek, (študentska) denarnica pa bo po ogledu tanjša za 9 EUR (sicer še malo več). Za mišji rep sva zamudili avtobus, neuspešno štopali (ja, vse je enkrat prvič) in razočarani počakali na naslednji avtobus. Kratkočasil naju je domačin, ki je pometal pločnik, se vsake toliko v ne najbolj izvrstni angleščini pogovarjal z nama, vsake toliko po očitno kar sam s seboj, pri tem pa gledal proti Citadeli in krilil z rokami. 
 
Neukročena narava Goza
Odpravili sva se na najbolj zahodno konico Goza. Po skoraj enourni vožnji iz Citadele, ko so naselja postajala vse redkejša in redkejša, po vijugasti cesti med zeleno pokrajino sva prispeli do najbolj zahodne točke otoka. Ta del obale se imenuje Dwejra. Obala je očarljiva (dokler ne pade mrak) v svoji neukročenosti, z divjimi, od valov prebičanimi pečinami, spektakularnimi kamnitimi tvorbami in vetrovnimi rti. Ob pogledu na nenavadne čokate skale v morju, na ogromno naravno »okno«, visoko skoraj 100 m, in prehode med skalovjem sva se zamislili nad močjo narave. Kljub tablam, ki so opozarjale na prepad, sva se povzpeli skoraj do konca rta (za dobro fotko vse). Prej prijetno hihitanje ob skakanju po kamnitih tleh, polnih vodnih »razjed«, prestopanju z enega kamna na drugega (ne da bi pri tem padli v vodo) se je po dobrih dveh urah, ko je zapadel mrak, spremenilo v rahel napad tesnobe, ko sva (skupaj še s tremi neumneži, ki so se spravili na Dwejro prepozno) v trdi temi, brez reflektorjev, s praznimi baterijami na telefonu trepetali, v slovenščini pošiljali vse skupaj k hudiču (k sreči naju ni nihče razumel) in skrivaj držali pesti, da pride avtobus. In je prišel … 
 
 
Zadnji dan nama je bilo kar malo hudo, da je teden tako hitro minil. Ogromno sva videli, a na seznamu »must see« je bilo še nekaj ne obkljukanih reči. Najino dopustovanje na Malti je bila lepa in edinstvena dogodivščina, ki bi jo v vsej njeni veličini in edinstvenosti težko kdaj ponovili (in prav je tako!). Za vedno mi bodo v spominu ostali sončni zahod v Popajevi vasi, obisk pri dr. Edwardu de Bonu na njegovem domu v Rabatu, novo prijateljstvo s Somalcem (in zame prvim temnopoltim človekom), spleteno na avtobusu od hostla do Vallette, prvo štopanje (četudi neuspešno), navad panike v črno črni temi na Dwejri, prečudoviti klifi in ene najlepših obal na svetu! 
 
If you don't go you don't have a story! 
 
P. S.: Te zanimajo dogodivščine Claire, ki trenutno na Malti opravlja svoje pripravništvo? Preberi njeno zgodbo.

Rezervirajte oglede, zanimivosti in znamenitosti 10% ceneje

Prijava