Malteška avantura – 1. del

Kajina in moja malteška avantura se je začela, ko sva se usedli v kombi pred letališčem in je voznik zapeljal na levo stran ceste. Nekaj sekund je trajalo, da so možgani iz »pazi, kreten, kk furaš, zaleteli se bomo v avto nasproti« prekodirali v »aja, Malta, Angleži, levi pas, vse je v redu«. Dve študentki, dva otoka, šest dni, šest prevoznih sredstev, zapravljenih 400 EUR (a niti za cent nama ni žal) in polna spominska kartica na fotoaparatu. Malta in Gozo (dva od dvajsetih otokov in čeri) sta naju navdušila. Po svoje tako drugačna, a oba skrivnostna in lepa, sta naju prepričala vsak s svojimi značilnostmi. 
 
 
Na podobo površja močno vplivajo klimatske razmere. Zaradi močnega vetra, visokih temperatur in vročih sončnih žarkov razen kaktusov ali umetno urejenih parkov in zelenih nasadov tukaj zelenje skorajda ne uspeva. Na podobo mest, značaj ljudi in način življenja pa so vplivali vitezi sv. Janeza in Angleži, oboji so tukaj pustili močan pečat. Za vitezi sv. Janeza oziroma malteškimi vitezi so ostale palače, utrdbe, veličastna bleščeča prestolnica, za Britanci pa rdeče telefonske govorilnice, posladkane štručke, ljubezen do čaja, leva usmeritev prometa in njihove značilne električne vtičnice. Najspektakularnejšo dediščino pa so Malti zapustila njena najzgodnejša plemena. Malta ponuja izjemna megalitska svetišča, ki jih ne najdemo nikjer drugje na svetu.  
 
Veličastno mesto iz zlatega kamna
Valletta je nedvomno ena najbolj očarljivih evropskih prestolnic. Ponaša se z odlično strateško lego, s toliko peščene barve, kot je vidiš le redkokje, in na tako majhnem ozemlju skriva toliko zanimivosti. Leži na ozkem rtu, ki ga na obeh straneh obdajata pristanišči. Zgodba o nastanku in podobi Malte je neločljivo povezana z vitezi sv. Janeza, ki naj bi na praznem polotoku leta 1566 postavili temeljni kamen in zgradili to mogočno baročno mesto. V Valletti se prepletajo moč, bogastvo in stroga urejenost s prijaznostjo, večerno živahnostjo in sodobnostjo. Prihod v Valletto je veličasten ne glede na to, ali se pripelješ z ladjico v njeno osrčje ali stopiš z avtobusa na zadnji postaji – krožnem obračališču pred mogočno vojaško utrdbo. Midve sva prišli z lokalnim prevozom. Ko hodiš po mostu nad globokimi jarki, speljanimi okrog mestnega središča, proti mestnim vratom, te navdaja občutek, da za seboj puščaš glasen živžav avtomobilov, avtobusov in ljudi, ki brezglavo hitijo vsak v svojo smer in vstopaš v nekaj pravljičnega. 
 
 
Za mogočnim nepredušnim obzidjem vstopiš v mističen svet baročnega mesta. Znotraj zidov se ulice mrežasto razpredajo. Srce Vallette je nedvomno široka Republiška cesta, vzdolž katere stojijo palače, osrednje mesto pa zavzema sostolnica sv. Janeza. Zdolgočasene poglede na njeno strogo zunanjost v njeni bleščeči notranjosti zamenjajo vzdihi »vau« in »uuuu«. Sostolnica ni zaman med najlepšimi baročnimi cerkvami na svetu. Marmornata tla so prekrita z bogato okrašenimi nagrobniki, obokan strop krasijo freske. Od zunaj sva občudovali palačo velikega mojstra, v kateri je dvesto let živel sv. Janez, poveljnik reda vitezov sv. Janeza. Danes sta v njej sedež parlamenta in predsedniški urad. Z lepimi pogledi in nasmehi sva prosili turiste, da se nama umaknejo, da lahko poslikava prikupno baročno pročelje palače Auberge de Castille et Leon, ki – kot številne druge stavbe tukaj – odseva aristokratski sijaj mesta. Nekoč je bila v njej rezidenca kastiljske lože reda malteških vitezov, danes pa je v njej sedež predsednika vlade. 
 
 
Sprehajali sva se mimo trdnjav, restavracij, iz katerih je prijetno dišalo, trgovinic, ki so vabile, da kupiš kakšen spominek, lokalov, v katerih so posedali ljudje in se prepuščali spokojnosti tega urejenega, čistega, skoraj malo strogega mesta. Po mrežasto razporejenih ulicah ob hišah, ki so zgrajene tesno ena ob drugi, s pisanimi okvirji oken in balkoni v vseh barvnih odtenkih, sva se spuščali proti pristanišču in v mraku, ki je nastopil, v daljavi iskali Sliemo in svoj youth hostel. 
 
Srednjeveški duh, ujet za obzidjem Mdine
Mdina in Rabat sta nekoč tvorila enotno naselje, a so Arabci Mdino obzidali in jo spremenili v utrjeno mesto. Zdi se, kot da se je duh mesta nekje v srednjem veku ujel v obzidje, skozi katerega ne more več pobegniti. Mdina je prikupno mestece z vsemi značilnostmi srednjeveškega mesta. Vanj se vstopi skozi Glavna vrata, za katerimi se skriva srednjeveška mističnost. Tlakovane ozke uličice, na levi in desni stavbe. Na glavni mdinski ulici se postavljajo najstarejše in najlepše mestne palače, v katerih še dandanes živijo plemiške družine. Čipkasti balkoni vabijo poglede, naoknice vijolične in pastelno modre barve kričeče izstopajo iz svetlo rjavih stavb in razbijejo to monotonost malteškega otoka. Na neki svojevrsten način prav sodijo v to okolje in pomirjajo oči, da se jim ne zmeša od peščene barve, ki je je tukaj na kilometre in kilometre. Tu in tam pred kakšno hišo raste drevo, polno kakijev ali mandarin. Vsake toliko mimo pripelje avto, za katerega sva se čudili, kako sploh pelje po teh ulicah, ne da bi opraskal na levi ali desni fasade stavb. Iz prve roke poveva – Mdina ima odličen kremast sladoled, lep razgled na okoliško pokrajino (ki pa ni tako zelo lepa) in kanček preveč peščeno rjave barve.
 
 
Marsaxlokk – najbolj očarljiva ribiška vasica
Receptor v hostlu nama je priporočil, da jo obiščeva v nedeljo, a sva se zaradi napovedanega dežja in pomanjkanja časa (ob 15. uri sva namreč imeli let) odločili, da jo obiščeva v soboto. Nisva je videli v njenem največjem turističnem obleganju, verjetno še bolje, saj naju je – skromna, kot je preostalih šest dni v tednu – navdušila. V pristanišču azurno modrega zaliva se pozibavajo starinske ribiške barke (imenujejo se luzuji) v pretežno modrih tonih z dodatki zelene, rumene, oranžne in rdeče barve. Za pisane vzorce na luzujih naj bi bili zaslužni Feničani, ki so prišli na Malto leta 800 pr. n. št. Na prvi pogled se zdi, da se je tukaj čas ustavil pred stoletji (pogled spokojnosti, umirjenosti in ujetosti v času kazita le elektrarna in pristanišče v daljavi). Ribiči odhajajo na lov, drugi prihajajo z njega in razprostirajo ribiške mreže ter ponosno kažejo svoj ulov. Domačina posedata na klopci, vsak s svojo cigareto v ustih, in se ne zmenita za lajež štirinožnega kosmatinca, ki naju je očitno edini opazil, da se jim približujeva. Restavracije v pritličjih starih ribiških hiš samevajo, natakarji se dolgočasijo ob nedelu in se nama prijazno smehljajo, ko že petič skušava v fotografski objektiv ujeti isti kader. Pozna se, da je sobota, verjetno sva edini turistki danes. Povsem drugačen vtis bi Marsaxlokk naredil na naju v nedeljo, ko vasico obljudijo tako domačini kot turisti na že tradicionalni ribji tržnici. Obisku ribje tržnice naj bi obvezno sledilo dolgo, lenobno morsko kosilo v eni od restavracij ob zalivu. 
 
 
Malta naju je že prvi dan očarala in navdušila. Ko se navadiš, da prevoz poteka po levem pasu, postane Malta veliko bolj varna. Potovali sva predvsem z javnim prevozom. Za 7-dnevno avtobusno kartico sva odšteli 21 EUR, kartica velja tako za Malto kot za otok Gozo in ima neomejeno število voženj. Živeli sva v Sliemi, ki je odlično izhodišče za vse destinacije in čisto blizu St. Juliana, kjer imajo vsak večer odlične zabave. 
 
Te zanima, kaj vse sva še doživeli na Malti? Kako se je končal moj napad panike na Dwejri in kako uspešno sem prvič v življenju štopala? Preberi nadaljevanje v naslednji številki. 

Rezervirajte oglede, zanimivosti in znamenitosti 10% ceneje

Prijava